Minuli vikend so se Makedonci podali na volišča na referendum o spremembi uradnega imena države iz FYROM v Severno Makedonijo.
Referendumsko vprašanje je bilo formulirano zavajajoče in volilvci so morali v isti sapi odgovarjati, ali naj se Makedonija preimenuje, vstopi v NATO in vstopi v Evropsko unijo? Referenduma se je udeležilo zgolj 35 % volilnih upravičencev in volilna komisija je že potrdila, da kvorum ni bil dosežen.
Kljub temu sta NATO in Evropska komisija pohitela in pozdravila rezultat kot zmago demokracije, medtem ko je premier Zaev odločen nadaljevati s svojo politiko, čeprav sta dve tretjini volivcev referendum bojkotirali.
To je samo še eden v vrsti primerov, kako domače politične elite in evrokrati v Bruslju ponižujejo svoje državljane in njihovo pravico do suverenega izražanja demokratične volje.
V zadnjem desetletju se je takšen scenarij na različne načine in na različnih koncih Evrope ponovil že ničkolikokrat:
- S podcenjevanjem volilcev, češ da niso dovolj informirani, da bi se odločali o težkih vprašanjih. Na primer ob vprašanju vstopa Črne gore v NATO.
- Z omejevanjem pravice do sklicevanja referendumov. Na primer ob poskusih referendumov o malem delu (2010) in zlatem fiskalnem pravilu (2013) v Sloveniji ali z brutalnim zatrtjem katalonskega referenduma o neodvisnosti (2017).
- Z ignoriranjem iniciativ, kot je na primer evropska državljanska pobuda proti TTIP in CETI iz leta 2014, ki jo je podpisalo več kot 3 milijone prebivalcev Evropske unije.
- Z relativiziranjem izražene ljudske volje, češ da je referendum “zgolj” posvetovalne narave. Na primer ob referendumu OXI v Grčiji (2015) ali referendumu o evropski ustavi v Franciji (2005).
- S ponavljanjem glasovanj, dokler ni dosežen “pravilni” rezultat, na primer ob referendumu o Lizbonski pogodbi na Irskem (2008 in 2009) ali ob trenutnih pritiskih po ponovitvi brexit referenduma o izstopu iz EU v Veliki Britaniji.
Poenostavljeni odgovori desničarskih populistov dandanes niso tako uspešni zato, ker bi bili volivci neumni ali ker smo vsi spontani rasisti, ampak zato, ker desnica svoje retorike ne uperja le proti manjšinam, ampak tudi proti političnim in gospodarskim elitam, če ji to le koristi.
Elite pa ostajajo v svojih slonokoščenih stolpih, obkrožene s piarovci, javnomnenjskimi strokovnjaki in drugimi političnimi tehnologi, dokler se ne najde naslednji Trump, Salvini ali Le Pen, ki razpoči milni mehurček.
Sledijo šok, moraliziranje in zaklinjanja, kako bi bilo brez “fake news” vse popolnoma drugače.
Če hočemo prekiniti ta začarani krog, mora politična organizacija resno jemati suverenost državljanov in državljank ter znati ponuditi politični program, za katerim bo dejansko stala in ga aktivno izvajala.
Evropo bomo morali spremeniti – ali pa je ne bo.
