Danes je svetovni dan čebel. Ker ga je skupščina Združenih narodov leta 2017 razglasila na pobudo Slovenije, je 20. maj dan, ko politični voditelji radi razpredajo o uspehih naše diplomacije in o žlahtni tradiciji čebelarstva na Slovenskem.
Toda nekdo je nekoč napovedal, da bi po izumrtju čebel človek potreboval štiri leta, da tudi sam izgine z obličja Zemlje. Napoved ni brez osnove. Po ocenah poskrbijo čebele in drugi opraševalci za več kot štiri petine vseh naših poljedelskih pridelkov – zgolj od nekaj najbolj razširjenih pasem čebel je odvisna okoli tretjina vse pridelane hrane na svetu.
Izguba življenjskega prostora, onesnaževanje, intenzivna raba pesticidov in podnebne spremembe so privedli do mnogih zaporednih valov pomorov čebel – ki so zaradi povzročene gospodarske škode zgolj medijsko najbolj izpostavljeni primer.
Pravi obseg težav pa šele začenjamo spoznavati: da se v resnici nahajamo na pragu šestega množičnega planetarnega izumrtja življenja, prvega, za katerega je odgovoren človek. Žuželke, med katerimi se tretjina že uvršča med ogrožene vrste, po nekaterih ocenah izginjajo okoli osemkrat hitreje od bolj kompleksnih življenjskih oblik.
Drugače povedano, vsako leto izgine okoli 2,5 odstotkov celotne žuželčje biomase. Zgolj ob nadaljevanju trenda to pomeni 25-odstotno izginotje čez deset let, polovično čez 50 let in popolno čez 100 let.
Gre za zgolj še en primer, kako se sistem neskončne rasti in lova za profit, v katerem živimo, izkazal za popolnoma nezmožnega reševanja temeljnih problemov naše dobe. Zato moramo skozi družbene boje zrušiti njegovo logiko delovanja – preden se kapitalizem zruši sam in potegne s sabo ljudi, naravo in vse ostalo.
