V času brezvladja, ko odhajajoča garnitura opravlja zgolj še tekoče posle, se pod pretvezo izsiljenih zavez do Evropske komisije zaključuje zadnje dejanje sage NLB. Epilog, ki ga za največjo preostalo sistemsko banko v javni lasti pripravlja slovenski politični razred, je predvidljiv, saj smo ga enkrat že doživeli pri prodaji NKBM. Hitro in v tajnosti bi jo sprivatizirali, potem ko nas je evropska komisija leta 2013 prisilila, da jo izdatno dokapitaliziramo z davkoplačevalskim denarjem. V Levici, skupaj z delavsko civilno družbo, opozarjamo na čas in način, kako se je Cerarjeva vlada lotila prodaje nosilnega stebra slovenskega bančnega sistema, pa tudi na škodljive posledice privatizacije za celotno družbo. Rešitev vidimo v preoblikovanju banke v razvojno institucijo, ki naj ostane trdno v državni lasti.
Bodo gospodarsko prihodnost Slovenije krojili evrobirokrati in lobisti v Bruslju?
Spomnimo, v kakšnem kontekstu so nastale zloglasne “zaveze” Slovenije do Bruslja, ki so danes glavni argument za prodajo NLB. Avgusta 2013 sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA tako NLB kot NKBM kapitalsko ustrezni. Po ocenah “neodvisnih tujih strokovnjakov”, ki jih je od Slovenije terjala EK, pa se je njun kapital do decembra istega leta “skrčil” za 2,9 milijarde evrov! To je bila podlaga za izsiljeno dokapitalizacijo in zdaj prodajo bank, polnih javnega denarja! Povedano drugače: EK nas je prisilila v predrago dokapitalizacijo in je potem to izsiljeno dokapitalizacijo uporabila kot argument, da danes izsiljuje privatizacijo. V Levici opozarjamo, privatizacija še zdaleč ni kakršenkoli “izravnalni ukrep”, ki bi odpravil negativne učinke na konkurenco, temveč gre za neposreden napad na ekonomsko suverenost.
Ponovitev že videne zgodbe, a s še usodnejšim epilogom
Vse kaže, da bo NLB že druga sanirana banka, ki jo bo prodala Cerarjeva vlada. A to ni vse. Skladno s strategijo upravljanja naj bi bila do leta 2019 privatizirana tudi sanirana Abanka, ki smo jo medtem združili z Banko Celje. Če se strategija ne spremeni, torej v dveh letih v Sloveniji ne bo več niti ene komercialne banke v večinski javni lasti. Nenačelnost slovenskega političnega razreda nas tako utegne pahniti na pot razvoja v nerazvitost ter v odvisnost od držav evropskega centra.
Pot v Evropo različnih hitrosti
Ker je ekonomska suverenost vselej predpogoj za avtonomen družbeni razvoj, se s pristankom na novo poglavje privatizacije, ki ga vsiljuje Bruselj, torej pridružujemo ostalim odvisnim perifernim državam. Še več: da bi bila vselej tleča zamisel o Evropi več hitrosti speljana dosledno, za razliko od perifernih držav najpomembnejše evropske sile ohranjajo javno in domače lastništvo bank, ki predstavljajo hrbtenico njihovih gospodarstev. Zakaj se v skladu z istimi principi, ki veljajo za slovenske banke, niso prodale tudi, denimo, nemške in francoske sistemske banke, ki sta jih omenjeni državi evropskega centra dokapitalizirali (in v nekaterih primerih celo nacionalizirali!) še bolj izdatno, kot je to s svojimi bankami storila naša država? Poleg tega pa je celotna Evropa s prevzemom ničvrednega Grškega dolga reševala predvsem Francoske, Nemške, Belgijske, Britanske in Nizozemske banke. Zgolj banke teh petih držav so leta 2009 držale za več kot 25 milijard Grškega javnega dolga, ki so ga solidarno od njih prevzele evropske institucije in Mednarodni denarni sklad.
Socializacija izgub, privatizacija koristi
Evropska komisija ne deluje kot nevtralen varuh konkurenčnosti, temveč pomaga državam centra na čelu z Nemčijo, da brezsramno ropajo šibkejše članice Evropske Unije. Nemčija je bila pred kratkim prisiljena priznati, da je s “pomočjo” Grčiji zaslužila 1,3 milijarde evrov. Prav tako bo izsiljena dokapitalizacija in prodaja NLB pod ceno nekomu omogočila bajne zaslužke na naš račun. Država, ki je z javnimi sredstvi pokrila izgube, ki so jih povzročile velike privatne banke in z 1,6 milijarde evrov dokapitalizirala NLB, bo sedaj banko, ki je lani ustvarila 189,1 milijonov evrov čistega dobička, za drobiž prodala privatnim lastnikom.
Državna NLB kot garant prihodnjega družbenega razvoja
V nasprotju s pretežnim delom slovenske politike pa Levica zagovarja ohranitev NLB v državni lasti tudi zato, ker je državno lastništvo pogoj za preoblikovanje naše najpomembnejše banke v razvojno naravnano institucijo. To bi zahtevalo prenehanje njenega poslovanja kot klasičnega profitnega podjetja ter preoblikovanje v razvojno banko. Ker je državno premoženje v resnici premoženje državljanov, bi morali imeti nadzor in vpliv na vodenje banke prav oni, kreditna politika NLB pa bi morala prvenstveno podpirati investicije v projekte, ki so v širšem družbenem interesu. Ob tem velja poudariti, da privatna lastnina bank ni niti varovalka pred krizo niti pred dokapitalizacijo, ampak ovira na poti v demokratizacijo upravljanja in zamenjavo profitnega motiva z razvojnim motivom upravljanja.
