Drugega marca 2012 je bila v EU podpisana Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. To je bila neobvezujoča mednarodna pogodba, ki je Češka republika in Velika Britanija sploh nista podpisali. A naša vlada, ki jo je tedaj vodila SDS, je v državnem zboru pogodbo ratificirala že v treh tednih. Vlada je med tem procesom padla, a to ni oviralo vpisa fiskalnega pravila v ustavo. Nova koalicija je vpis fiskalnega pravila podprla v zameno za podporo desničarskih strank pri prepovedi referenduma – odločanja državljanov o zadevah, ki imajo »proračunske posledice«. Štafetno palico uveljavljanja fiskalnega pravila je v tem mandatu brez premisleka prevzela vlada Mira Cerarja z Dušanom Mramorjem na čelu.
Fiskalno pravilo, ki ga sprejemamo danes, je
• ekonomsko zgrešen projekt – ker bo administrativna fiskalna formula dušila in gospodarsko rast
• škodljiv – ker bo ustavna zaveza k zategovanju pasov ubijala socialno državo;
• nevaren – ker demokratično izvoljeni organi in državljani izgubljajo nadzor nad izvajanjem politike. Vladavino ljudstva bo zamenjala diktatura fiskalne neenačbe.
Fiskalno pravilo bo ne bo škodilo edino v izrednih okoliščinah, ker ga bo takrat možno suspendirati. V “normalnih časih” in v prehodnem obdobju, ko se končajo izjemne okoliščine, pa bo izredno škodljivo in bo državo močno omejilo pri njenih razvojnih, socialnih in protikriznih politikah.
To jasno dokazuje Simulacija o hipotetičnem delovanju fiskalne neenačbe v obdobju od 2000 do 2014, ki jo je pripravilo Ministrstvo za finance. Če bi fiskalno pravilo veljalo v obdobju 2000-2005, bi po vladnih računih morali imeti javnofinančni presežek. Ta presežek pa bi lahko dosegli samo z zmanjšanjem javnofinančnih izdatkov. Kaj to pomeni? Za primer vzemimo leto 2002, ko je bila gospodarska rast 3,8 odstotka in Dušan Mramor prvič finančni minister. Če bi fiskalno pravilo veljalo v tem letu zahtevalo 700 milijonov evrov manj javnih izdatkov. 700 milijonov! V tem letu so bili celotni izdatki za denarne socialne prejemke 346 milijonov. To pomeni, da bi z odpravo vseh denarnih socialnih pomoči in nadomestil za brezposelne dosegli samo polovico fiskalnega cilja. Torej, če bi ukinili(!) socialno pomoč, bi bili šele na pol poti do fiskalnega cilja. Potrebni bi bili še 350-milijonski rezi v zdravstvu, šolstvu, pokojninah itn.. V fiskalni enačbi torej ni prostora za socialno državo, javno zdravstvo in šolstvo, v enačbi ni ne upokojence in ne študentov. Fiskalna enačba preprosto ne upošteva ljudi.
Številke so jasne in zgovorne. V Združeni levici ne vidimo možnosti, kako bi ohranjali socialno državo in ekonomsko rast, če bi nam kdo leta 1993 ali pa leta 2000 vsilil fiskalno pravilo, kakršnega vlada danes predlaga. In to ni abstraktno ali akademsko vprašanje. To je zelo konkretno vprašanje o tem, če uzakonjenje fiskalnega pravila pomeni, da lahko pozabimo na gospodarsko rast, razvoj in socialno državo. Kljub temu so se naša vlada in večina poslancev odločili, da državi nadenejo še ta prisilni jopič.
Ker v Združeni levici nočemo postati grobarji slovenske socialne države in gospodarstva, fiskalnega pravila ne bomo podprli.