V teh dneh je do nas prispelo vabilo na tematsko delavnico o begunski problematiki, ki je organizirana v obliki interaktivne “outdoor escape room” igrice za mlade v starosti do 30 let. Delavnica naj bi omogočala sodelujočim ekipam, da se vživijo v težave, s katerimi se soočajo prebivalci Afganistana in drugih kriznih žarišč.
Kljub temu, da so morda organizatorji res imeli najboljše namene, menimo, da projekta ni primerno oglaševati na način, kot je oglaševan. Organizatorjem samim zato prepuščamo v presojo, naj še enkrat premislijo, ali se jim zdi primerno lakoto, pomanjkanje, izgubo življenja in psihološke travme povzemati kot “outdoor escape pustolovščino”.
Izpostaviti pa želimo še nekaj drugega. Omenjeni projekt demonstrira, kako zelo vsebinsko osiromašen lahko postane sektor nevladnih organizacij (vsa čast izjemam), kadar ga pri njegovem delovanju ne vodi vsaj najosnovnejša politična orientacija. Begunska problematika tako v svetu NVO projektov ni nekaj, kar bi imelo vzroke, h katerim posredno prispeva tudi naša zunanja politika, niti nima rešitev, kjer je za našo notranjo politiko značilna katastrofalno zgrešena ocena stanja na terenu.
Begunska problematika preprosto je in parametri razpisa za financiranje nam sporočijo, kaj je z njo pravzaprav moč početi. Vsak pereč družbeni problem tako postane preprosto potencialni projekt, ki se ga izvaja zavoljo projekta samega. Dokazovan z banalnimi cilji, kot je število obiskov delavnic, natisnjenih letakov in všečkov na socialnih omrežjih. Definiran z abstraktnimi in lahko dosegljivimi nameni, kot je dvigovanje osveščenosti, opolnomočenje družbenih akterjev in promocija multikulturnosti (pri njih je vojna, pri nas je ni, vsi drugačni, vsi enakopravni?).
Verjamemo, da Urad Vlade RS za komuniciranje, ki je sofinanciral projekt, z veseljem odobri sredstva za tovrstno projektno logiko delovanja. Vladi namreč omogoča, da se ponaša s pozornostjo, ki jo posveča humanitarnim temam. Naša državna politika, s pogosto tragičnimi posledicami za življenja ljudi in prispevajoč k splošnemu občutku izgube varnosti in paranoje, ki zaznamuje družbo pri nas in povsod drugod, pa se nadaljuje kot ponavadi.
Sektor nevladnih organizacij zato ne sme postati sektor nepolitičnih organizacij. V branje o isti temi priporočamo tudi kolumno begunskega aktivista Mihe Blažiča – N’Toka, ki jo je pred časom zapisal za revijo Mladina.
