SPOROČILO ZA JAVNOST
Za učinkovito izvajanje načela demokracije ni dovolj, da država zagotovi poštene volitve na vseh ravneh in dopušča možnost referenduma ter zakonodajno iniciativo, pač pa mora država zagotoviti tudi demokratičen in transparenten nadzor javnosti nad delovanjem zakonodajne, sodne in izvršne veje oblasti.
Predsednik vlade Miro Cerar je od časa volilne kampanje, v kateri se je zavzemal za povečanje transparentnosti in jo predstavil kot svojo bistveno prednost in glavno nalogo v prihodnosti, svoje stališče drastično spremenil. Delovanje vlade Mira Cerarja je celo manj transparentno kot delovanje predhodnih vlad, saj je njegova vlada v svojem delovanju v zadnjem letu sprejemala ukrepe, ki gredo v smer zmanjševanja transparentnosti delovanja nosilcev javnih funkcij ter državnih organov.
Da so bile obljube in zagotovila o povečanju transparentnosti hitro pozabljene, se je najprej pokazalo pri postopkih privatizacije, ki so bili vse prej kot transparentni. Nadaljevalo se je z odločitvijo o ukinitvi dobesednih zapisov sej vlade.
Transparentnost, ki je gotovo eden najvišjih standardov, je potrebno dosledno uveljavljati, če želimo zagotoviti minimum demokratičnosti. Poleg transparentnosti demokratičnost zahteva tudi zagotavljanje ustreznega demokratičnega nadzora s strani državljank in državljanov. Tega pa se ne da doseči brez zagotavljanja najvišje možne stopnje dostopnosti do informacij javnega značaja.
Zato smo v ZL pripravili šest priporočil vladi, katerih izpolnitev vodi k dvigu stopnje transparentnosti in demokratičnosti delovanja vlade. Prvo priporočilo se nanaša na ponovno uvedbo magnetogramov sej vlade, ki jih brez prepričljivega razloga vlada ukinila decembra lanskega leta. Edini argument za takšno odločitev pa je bilo preveliko število zahtev po razkritju. Glede na to, da lahko vlada vso gradivo označi z ustrezno oznako tajnosti, če obstajajo razlogi za to, ni nobene ovire, da se ponovno uvedejo magnetogrami.
Drugo priporočilo se nanaša na uveljavitev zakonodajne sledi, za katero se je zavzemala tudi aktualna vlada, a do danes v zvezi s tem ni naredila še ničesar. Javnost ima pravico vedeti, kdo je bil pisec posameznih zakonodajnih predlogov ter kakšen je bil njegov namen. Trenutno lahko nekaj namigov o tem, kdo je pisec posameznega zakona pridobimo le prek spremljanja lobističnih stikov v enakem časovnem obdobju, podatek o tem, kdo je predlog spisal, pa javnosti ostane prikrit.
V okviru tretjega priporočila predlagamo, da prične vlada javno objavljati mnenja Službe Vlade RS za zakonodajo. Gre za vladno službo, ki bdi nad primernostjo posameznih zakonskih predlogov. V tem mandatu smo vse prevečkrat obravnavali predloge, ki so bilo pripravljeni izredno slabo in nepremišljeno ter predloge, glede katerih je bilo s strani Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora opozorjeno na njihovo potencialno protiustavnost. Ministrstva se po navadi zagovarjajo, da je državnozborska služba preveč pikolovsko ter poiščejo množico izgovorov in obrazložitev v dobro predlaganega zakona javnosti pa skrije dejstvo, da je imela enake pomisleke že njihova služba, ki pa preprosto niso bili upoštevani. Glede na to, da so mnenja vladne službe vsekakor informacija javnega značaja, ni nobene potrebe po tem, da jih je možno pridobiti le na podlagi izrecne zakonodaje. Vlada bi v luči dostopa do teh informacij morala biti proaktivna in sama zagotoviti objavo vseh tistih dokumentov, ki so ključni za sprejemanje kakovostne ter premišljene zakonodaje.
Četrto priporočilo se nanaša na spoštovanje Resolucije o normativni dejavnosti. Podatki o številu kršitev te resolucije, ki določa okvirje za omogočanje sodelovanja strokovne in zainteresirane javnosti pri pripravi zakonodaje, so izredno zaskrbljujoči. Vlada je od nastopa svojega mandata navedeno resolucijo kršila v skoraj 60%%. Le tri od skupno štirinajstih ministrstev pa imajo odstotek kršitev pod 50%. Ministrstvi, ki imata s spoštovanjem Resolucije največ težav sta: Ministrstvo za pravosodje ( kar 89%predpisov) in Ministrstvo za finance (70 % predpisov ).Takšna praksa nikakor ne spoštuje pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, sploh pa ne omogoča, da se do zakonskih predlogov opredelijo tisti ključni deležniki, na katere se nanaša. Posledice se kažejo v vse slabši zakonodaji, rešitve ki se sprejemajo pa imajo na koncu več negativnih kot pozitivnih posledic.
Tovrstne težave dodatno poglablja nepreglednost portala eDemokracija, ki naj bi bil krovni portal za omogočanje sodelovanja javnosti. V okviru petega priporočila tako predlagamo, naj vlada opravi analizo učinkovitosti tega portala ter zagotovi njegovo nadgradnjo, s ciljem zagotavljanja večje preglednosti in dostopnosti.
Zadnje priporočilo se nanaša na možnost spremljanja dela vlade. Če lahko na primer na spletnih straneh sodišč kadarkoli preverimo, katere glavne obravnave so razpisane,oz. preverimo, kaj je na dnevnem redu seje Ustavnega sodišča; če lahko na spletnih straneh Državnega zbora spremljamo napovednik vseh dogodkov, ki se odvijajo znotraj hiše, pa je delo vlade nemogoče spremljati. Vlada ne objavlja sklicev svojih sej, prav tako ne objavlja dnevnih redov, ki bi vsebovali dostop do gradiva, ki ga bo obravnavala. Javnost lahko delo vlade spremlja le prek tiskovne konference po seji vlade ter preko sporočila za javnost, ki ga objavi naknadno. Tudi dnevni red je objavljen šele po končani seji. Takšen način je izredno nedemokratičen in netransparenten, vlada pa je s takšnim postopanjem tudi edina, ki glede sodelovanja javnosti ter nadzora s strani javnosti ne zagotavlja niti minimalnih standardov. Zaradi tega predlagamo, da to negativno prakso prekine ter zagotovi javno objavo vseh tistih dokumentov, ki omogočajo, da je javnost seznanjena z njenim delom.
