Zoran Smiljanić, Blaž Vurnik: Spomini in sanje Kristine B., Ljubljana 1941-45 (Ljubljana, 2015)
Aprila 1941 je druga svetovna vojna izbruhnila tudi v Kraljevini Jugoslaviji in nekaj dni zatem sta si ozemlje Slovenije razdelili nacistična Nemčija in fašistična Italija. Maja 1941 je bila del osrednje in zahodna Slovenije tudi formalno priključen Kraljevini Italiji in imenovan Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana).
Hkrati z okupacijo se je začel tudi odpor proti fašizmu in osvobodilna fronta je hitro pridobivala vedno večji vpliv. Okupatorske oblasti so želele uničiti sedež protifašističnega upora in zato so Italijani začeli obdajati Ljubljano z žico.
23. februarja 1942 ob 15.00 uri so Ljubljano obkrožili z neprehodnim pasom vojakov in bodeče žice. Razglašena je bila prepoved izhoda. Mesto je postalo zaprto območje, njeni prebivalci pa ujetniki enega večjih zaporniških sistemov druge svetovne vojne. Po mestu so stali leseni španski jezdeci, ki so omejevali prehode in zapirali ulice. Kamioni polni vojakov so nadzirali ceste, strelne cevi so bile na vsakem koraku. Dan po prepovedi, 24. februarja 1942, so se začele izvajati mesec dni trajajoče aretacije, racije in preiskave hiš, gostiln, podjetij in tovarn. V koncentracijska taborišča je bilo namreč samo v času italijanske okupacije zgolj iz Ljubljanske pokrajine interniranega kar 10% prebivalstva, kar je pomenilo okoli 30.000 ljudi.
V naslednjih mesecih sta sledili še druga in tretja faza utrjevanja in ograjevanja žičnih zapor do konca julija 1942. Konec leta 1942 je bila zapora dolga 29.663 metrov in visoka dva metra, široka pa 8-10 metrov. Ob koncu vojne je mesto obdajalo 206 večjih in manjših utrdb.
Protirevolucionarna stran je kolaborirala z okupacijskimi vojaškimi in civilnimi oblastmi. Pod italijansko okupacijo so bile organizirane vaške straže, imenovane Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC). Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Ljubljano okupirali Nemci. Septembra leta 1943 je bilo ustanovljeno slovensko domobranstvo, ki je v okviru nemških sil dobilo položaj pomožnih policijskih enot.
Ljubljana je ostala z žico obdanom mesto vse do osvoboditve 9. maja 1945, celih 1171 dni.
Prebivalstvo Ljubljane se je okupatorjem upiralo, zapori so bili polni aktivistov odpora in mnogi so v boju izgubili življenja. Za izredne zasluge v narodnoosvobodilnem boju je bila Ljubljana zaradi pokončne drže, poguma in upora prebivalstva leta 1970 odlikovana z redom narodnega heroja.
V spomin na tragične in pogum prebivalcev in prebivalk so v Ljubljani po vojni postavili več obeležij. Eno bolj znanih je v spomin ženskim demonstracijam v letih 1942 in 1943, ki so zahtevale boljši položaj in osvoboditev zapornikov in internirancev iz fašističnih in nacističnih taborišč ter okupatorjevih zaporov.
Najbolj znamenita pa je gotovo Pot spominov in tovarištva. Prvič je bila rekreacijska prireditev ob žici okupirane Ljubljane organizirana leta 1957. Hkrati se je začelo tudi varovanje različnih vojaških objektov in obeleževanje pomembnih točk. Parkovno ureditev PST, kot jo poznamo danes, so gradile mladinske delovne brigade.
Plakat Visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino o prepovedi izhoda iz mesta, 23.2.1942
