Dobili smo novo ministrico za šolstvo, že tretjo v vrsti. Maja Makovec Brenčič odkrito zastopa trde neoliberalne politike. To ne preseneča. Prvič zato, ker je s podaljševanjem varčevanja in agresivno promocijo privatizacije trdo neoliberalna vsa vlada. Drugič zato, ker je kandidatka v svojem delu tudi sama zagovarjala interese kapitala in je očitno del privilegiranih akademskih elit. Nenazadnje se je tako opredelila tudi sama: neposredno je podprla politike varčevanja in reze v proračunska sredstva. Pa čeprav bi ravno od ministra za izobraževanje pričakovali, da bo uničevanju javnega šolstva najbolj nasprotoval.
Na zaslišanju se je ministrica sistematično izogibala najpomembnejšim vprašanjem. Na tista, na katera se je vendarle odzvala, pa je odgovorila presplošno in neobvezujoče. Tako je vprašanje, ali bo demokratizirala univerzo, jo iztrgala iz rok zaslužkarskih akademskih privilegirancev in k odločanju pripustila izkoriščani akademski prekariat in tehnične delavce ter povečala vlogo študentov, gladko preslišala. Prav tako je na gluha ušesa naletelo vprašanje, ali bi uvedla ponovne habilitacije rednih profesorjev z zavezujočim in javnim študentskim mnenjem. Položaj mladih akademskih prekarcev, ki so v mizernih razmerah na milost in nemilost podvrženi muham akademskih menedžerjev in mandarinov je prav tako ne zanima.
Verjetno najhuje pa je, da je na kadrovska vprašanja zamrznitve napredovanj in prepovedi zaposlovanja v javnem sektorju odgovorila natančno isto, kot njena nekompetentna predhodnica, Klavdija Markež. Po Klavdiji Markež in sedaj še Maji Makovec Brenčič kadrovskega problema pravzaprav nimamo, saj da zaposlene varujejo »standardi in normativi« in socialni sporazum. Da varčevalni ukrepi te normative povozijo in da vlada socialnega sporazuma sistematično ne izvaja, je pri njenem praznem ideološkem pleteničenju niti najmanj ne moti. Ne moti je niti, da je v izobraževalnem sistemu, posebno v višjem in visokem šolstvu, kjer je delež zasebnih šol najvišji, vse več delavcev, ki delajo za skrajšan, nedoločen čas ali pa kot fiktivno samozaposleni in honorarni sodelavci, ki jih sporazum in normativi prav nič ne ščitijo. Pa čeprav je ravno kadrovska prenategnjenost razlog nihanja javnega izobraževanja na robu popolnega kolapsa in vir strmega padanja kvalitete javnega dobrega. Na ta način bo vedno težje zagotoviti vsestranski razvoj vsem otrokom in mladini, ne glede na dohodek, premoženje in status njihovih družin. To pa je problem, ki ne bo udaril samo delavcev v izobraževanju, ampak vse učence, dijake, študente in njihove družinske člane, na koncu pa družbo, ki s tem izgublja razvojne potenciale.
Združena levica
Foto: Finance Akademija
