SPOROČILO ZA JAVNOST
Minister Gašperšič je že ves svoj mandat, od predstavitve svoje ministrske kandidature na matičnem odboru, na včasih bolj, včasih manj odkritem stališču, da izgradnja drugega tira ni njegova prioriteta in posledično tudi ne prioriteta te vlade. Po predstavitvi predloga proračuna za naslednje leto, ki sredstva za investicije krči za kar 335 milijonov evrov, pa lahko rečemo celo, da vladna prioriteta očitno niso niti druge investicije, denimo v njene železnice in ceste pa tudi v raziskave in razvoj, šolstvo, zdravstvo ter kulturo.
Da minister Gašperšič projekta drugega tira nikoli ni jemal resno, potrjuje tudi njegovo ministrsko delo. Predvsem je to razvidno iz prijave projekta na odprti razpis v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope, ki je bila slabo pripravljena, celo brez zaprte finančne konstrukcije, in je na vsak način hotela vključiti zasebnega vlagatelja, čigar udeležbo bi najbrž morali plačati z vsaj delno privatizacijo Luke Koper. Ministrov odgovor na poslansko vprašanje pa napoveduje, da tudi v prihodnje ne bo nič drugače. Da lahko torej pričakujemo le še več takšnih ali drugačnih izgovorov, zakaj projekta drugega tira na koncu sploh ne bomo izpeljali.
Obstaja ogromno razlogov, zakaj bi bila to za državo in njene prebivalce katastrofa. Običajno se poudarja predvsem gospodarske in razvojne. Prvi tir bo projekcijah svoje zmogljivosti dosegel in presegel že leta 2018 ali najkasneje leto kasneje. Alternativa drugemu tiru, ki jo je pred kratkim od mrtvih obudila OECD, torej izgradnja novega zalednega terminala v Divači, ne bi imela niti približno tako pozitivnih učinkov na slovensko gospodarstvo (po nekaterih ocenah bi drugi tir v 20 letih prinesel za okoli 9,4 milijarde evrov dodatnega BDP), Luka Koper bi zaradi nje postala za 30 odstotkov manj stroškovno konkurenčna kot danes in tovor bi se posledično začel preusmerjati v sosednja pristanišča.
Vendar, poudarjamo v poslanski skupini Združena levica, to niso edini argumenti v prid projekta drugega tira in tudi v prid drugih infrastrukturnih projektov. Strokovne analize namreč napovedujejo, da bi bilo preusmerjanje presežnega tovora na ceste škodljivo tudi okoljsko. Z njim bi dobili večjo gnečo, več prometnih nesreč, povečan hrup, povečale bi se tudi škodljive emisije in pospešeno bi se uničevale ceste. Negativni učinki na BDP so brez dodatnih železniških zmogljivosti ocenjeni na nekje med 400 milijonov in kar 1,37 milijarde evrov.
Skratka, projekt drugega tira je potreben gospodarsko, razvojno in okoljsko. Vprašanja, ki ostajajo odprta, so kvečjemu, ali je trenutni projekt optimalno zastavljen, če ni, kako lahko čim hitreje pripravimo novega, boljšega, pa tudi kako čim hitreje pridobiti finančna sredstva in potrebna dovoljenja za začetek njegovega izvajanja. Od ministra Gašperšiča in od preostanka vlade pričakujemo, da se bolj kot iskanju izgovorov, zakaj drugega tira ni mogoče zgraditi, posvetijo opravljanju svojega dela, torej iskanju odgovorov na ta vprašanja.
