Vlada je začela postavljanje novih 40 kilometrov ograje na meji, s čimer samo stopnjuje svoje avtoritarne ukrepe in nadaljuje protibegunsko politiko prejšnjih vlad. Od vračanja migrantov preko domnevnih nezakonitosti v azilnih centrih prehajamo k stanju, ko je skoraj tretjina južne meje obdana z žico. V Levici ostro nasprotujemo postavljanju novih predelov žice na meji s Hrvaško, kakor smo nasprotovali njenemu postavljanju med vlado Mira Cerarja, in ponovno od vlade zahtevamo odstranitev le-te z meje. 4,8 milijona evrov težek posel za postavitev ograje je dobilo podjetje v nemški lasti, ki ograje proizvaja v Srbiji in ima podružnico v Celju.
To je še eden izmed ukrepov, ki našo varnostno in mejno politiko približuje nehumanim ukrepom ostalih držav v naši soseščini. Poteza, s katero vlada Marjana Šarca nadaljuje avtoritarne težnje in varovanje meje, je enaka tistim, s katerimi skušajo madžarski, hrvaški, italijanski režimi omejiti prihod migrantov v svoje države. Migrante in migrantke na poti z opustošenih vojnih območij, z območij, ki so jih razdejale državljanske vojne in podnebne spremembe, bi morali namesto rezilne žice pričakati resna azilna in integracijska politika.
S postavljanjem panelnih ograj se begunce in begunke zgolj postavlja v vse ranljivejši položaj; ljudi, ki so svoje življenje že tvegali za prihod v Evropo, rezilna žica ne bo ustavila. Postavljeni bodo v brezizhoden položaj, na milost in nemilost prekupčevalcev belega blaga, ki s krepitvijo meje zgolj višajo svoje nezakonite dobičke. Na drugi strani pa varovanje evropskih kopenskih in morskih mej vsakodnevno terja smrtne žrtve. Smrtne žrtve pa terja tudi žica, saj je bilo najdenih v Kolpi že več trupel, mnogo ljudi je pogrešanih. Žica ne mori samo beguncev in begunk, ampak tudi živali, ki se zapletejo v smrtonosno past. Ograja na meji povzroča tudi grobo fragmentacijo habitata medveda in ostalih prostoživečih živali, saj jim je onemogočeno prosto gibanje, kar ima številne negativne posledice, ne le za živali, ampak tudi za lokalno prebivalstvo, ki je postavitvi ograje nenaklonjeno. Zaradi nje prebivalci ne morejo več čistiti brežine Kolpe, zato se razrašča rastlinje.
Nenazadnje protibegunska gonja ne bo prinesla nič dobrega niti obmejnim krajem, kjer se ustanavljajo t. i. “vaške straže”. Kraji, ki jih je razvojna politika zaobšla, se znajdejo v centru pozornosti zgolj ob takih shodih, vendar zaradi tega ne bodo dobili nobenega novega delovnega mesta, nobena tovarna ne bo odprla novega obrata, niti jim ga begunci ne bodo vzeli. Begunci in begunke ne ogrožajo prebivalcev in prebivalk obmejnih območij. Politiki ene ali druge države ljudi spretno sprejo med seboj, da s tem prikrijejo prave konflikte in izkoriščevalski sistem – neoliberalni kapitalizem, katerega žrtve smo vsi.
Odgovor na vprašanje migracij je popoln preobrat v evropski zunanji politiki, ki ne sme več podpirati vojaških intervencij v državah, bogatih z naravnimi viri, temveč mora svoje delovanje naravnati v smeri zagotavljanja podpore najšibkejšim državam ter njihovim prebivalkam in prebivalcem, ki so pogosto tudi žrtve globalnih podnebnih sprememb. Zato mora Slovenija (poleg udejstvovanja t. i. zelenega New Deala) voditi integracijsko politiko, ki bo beguncem omogočila sočutno obravnavo, potrebno pomoč ter čim hitrejšo integracijo v družbo.
