V nadaljevanju objavljamo govor predsednika poslanske skupine Levica Mateja Tašnerja Vatovca ob imenovanju mandatarja.
Ko sem pred slabima dvema mesecema stal pred vami ob konstituciji tega Državnega zbora, sem govoril o pomenu političnih odločitev. O tem, da je interese ljudi treba postaviti pred interese kapitala ter pred kadrovske in druge apetite strank. O tem, da je potrebno prekiniti s politiko, ki vedno znova najde izgovor, kako in zakaj se nekaj ne da.
Za nami sta zahtevna dva meseca. Dva meseca, v katerih je najbolj skrbelo prebivalke in prebivalce Slovenije – tiste, ki so se na volitvah z veliko večino 3. junija odločili, da ne želijo v Sloveniji scenarijev, ki se dogajajo v naši okolici, na Madžarskem, v Avstriji in na zadnje tudi Italiji. Volivci so se večinsko izrekli sredinsko ali levo. Res pa je, da zelo razkropljeno, a volja volivcev je jasna – desno politiko so volivci zavrnili, 52 poslanskih sedežev je pripadlo strankam sredine in Levici.
Kljub temu je volitvam sledil skorajšen obrat v desno – s poskusom vključitve NSi v koalicijo – a je ta scenarij torpedirala NSi, sama in še enkrat dokazala, da je in bo ostala Janšev satelit. V Levici – čeprav največji kritiki starih politik (in novih starih) – smo se morali uskladiti s sredino, da bi uresničili voljo volivcev in preprečili desno vlado v tretjem krogu.
Razhajanja so bila velika, vendar na nekaterih temeljnih področjih premostljiva. Toliko, da so naši člani in članice ocenili, da je sodelovanje s tako vlado možno – vendar iz opozicije. V Levici smo s parafiranjem sporazuma s strankami petorčka postali opozicijski partner manjšinske vlade.
Zakaj? Ker se bodoča vlada ne bo odrekla privatizaciji, na čelu z NLB. Ker ne bodo opustili plana za nakup bataljonskih skupin za Nato, kot smo videli na seji odbora za zunanjo politiko zjutraj. Ker nismo dosegli zaveze, da se Madžarsko izključi iz drugega tira, ker koalicijski sporazum ne prinaša napredka v človekovih pravicah.
To so rdeče črte Levice. Črte, ki jih ne bomo v nobenem primeru prestopili. Črte, ki nam onemogočajo, da bi bili del te koalicije.
A vendar smo dosegli strinjanje na številnih temah, ki so ključnega pomena za socialen razvoj te države. Vsi skupaj smo se zavezali k reševanju in krepitvi javnega zdravstva. H končni popravi pokojnin. K višanju minimalne plače ter odpravljanju revščine. K vzpostavitvi stanovanjske politike, javnega prometa, podnebni politiki, dobrobiti živali.
Zato bomo danes podprli Marjana Šarca za predsednika vlade. A Levica, kot opozicijski partner manjšinske vlade, bo korektiv, ki bo politike potiskal levo, v skrbi za blaginjo vseh.
Zato smo, kljub razlikam, našli nekaj skupnih rešitev za ključna področja.
Tisto, kar morajo biti prioritete te vlade v naslednjih štirih letih in o čemer jo bomo vztrajno opominjali, so:
- Izboljšanje kakovosti in dostopnosti javne zdravstvene oskrbe – namesto, da drvimo v amerikanizacijo našega zdravstvenega sistema, moramo rešiti in okrepiti javno zdravstvo, saj je to prvi in najpomembnejši temelj socialne države. Do konca mandata moramo doseči, da bo zdravstvena oskrba dostopna vsem in hitro.
- Zmanjšanje stopnje revščine – takoj moramo dvigniti minimalno plačo in jo iz nje izločiti dodatke ter jo definirati tako, da bo vsak, od plače lahko dostojno živel. Enako velja za pokojnine. Delavce in upokojence moramo povleči iz bede, v kateri živijo kljub trdemu delu.
- Država mora začeti spodbujati redne zaposlitve, pričeti z odločnim bojem proti prekarnosti ter izkoreniniti tovrstno izkoriščanje. Kar potrebujemo v teh časih je krepitev sodelovanja delavcev pri upravljanju, nagrajevanje z delitvijo dobička med zaposlene ter spodbujanje naprednih praks upravljanja, kot sta ekonomska demokracija ter zadružništvo.
- Če se ne želimo zadušiti v lastnih izpuhih, že zamujamo s prehodom na obnovljive vire energije in omejevanjem izpustov toplogrednih plinov. Zakaj? Ker imamo, med drugim, bistveno podhranjeno infrastrukturo javnega potniškega prometa, ki jo moramo nemudoma izboljšati.
- Še en vidik, ki je predolgo bil zanemarjen, so mladi in pa vsi tisti, ki so tako ali drugače deprivilegirani. Desetletja odsotnosti kakršnekoli stanovanjske politike države so povzročila abnormalne cene najemnin in nepremičnin, zaradi česar je celim generacijam onemogočeno dostojno bivanje, ne da bi se zakreditirali za več desetletij ali pa dosmrtno pristali na plačevanje visokih najemnin. Če hočemo tudi to spremeniti, moramo začeti razmišljati o tem, kako v najkrajšem možnem času izboljšati dostopnost najemnih stanovanj.
- Pa še zadnje, čeprav seznam ni izčrpan – Slovenija si zasluži razvoj. Povečati tisto, kar bi lahko imenovali vlaganje v prihodnost, torej tudi naših otrok – javna sredstva za izobraževanje, raziskovanje in kulturo.
V Levici se zavedamo, da bomo soočeni z vlado, ki ima celo vrsto pomanjkljivosti. Bo pa to vlada, ki bo v danih okoliščinah, predvsem je to volilni rezultat, edina možna. Seveda bi si želeli leve vlade, ki bi bila bolj kompatibilna z nami. A politični prostor trenutno teh pogojev ne vzpostavlja – ob taki volilni aritmetiki.
Zato smo se odločili, da prvi korak k oblikovanju te vlade, to je izvolitev predsednika vlade, podpremo. Vsebinski sporazum, ki smo ga usklajevali, ter sporazum o sodelovanju z manjšinsko vlado, ki smo ga dorekli, sta dovolj za to, da smo vzpostavili “osnovne pogoje”, kot jih je imenovala dr. Svetlana Slapšak.
Ti osnovni pogoji so glas najranljivejših. Ti osnovni pogoji so tisto, kar imenujem slaba vest prihodnje vlade. Levica bo še naprej konstruktivna, a stroga opozicija. Taka, ki bo na prvo mesto vedno postavljala blaginjo vseh, ne le peščice.
