Govor na seji ob imenovanju ministrske ekipe vlade Marjana Šarca dne 13. 9. 2018.
Danes bo ta državni zbor potrjeval 15 ministric in ministrov, ki so jih predlagale stranke koalicije, ki bodo sestavljale manjšinsko vlado.
102 dneva sta minila od junijskih parlamentarnih volitev. Kaj so na teh volitvah povedale državljanke in državljani, ne bom ponavljal. Dejstvo je, da so jasno izrazili svoja pričakovanja. Večinsko so volili sredinsko in levo in s tem povedali, da si ne želijo hujskanja, nazadnjaštva, paravojaških enot, da si pravzaprav želijo tistega, kar bi jim po letih varčevanja – in sedaj letih rekordne gospodarske rasti – pripadalo: kakovostnega javnega zdravstva, dostojnih plač in pokojnin, pravične delitve ustvarjenega, skratka blaginje za vse, ne le za peščico.
To nalogo bomo – če bo izvoljena – danes podelili manjšinski vladi Marjana Šarca. In če želi ta vlada uresničiti to voljo, ne sme ponavljati starih vzorcev. Na primer, odkar pomnim, poslušamo, da so davki v Sloveniji previsoki, da pokojnin za mojo generacijo ne bo, da so državna podjetja in banke – skupaj z javnim zdravstvom – le leglo korupcije. To so paradni slogani desnice, ki jih je v zadnjem desetletju vztrajno ponavljala – in uveljavljala – tudi t.i. leva sredina.
Rezultat zmotnih formul pa je današnje stanje. In za njegovo popravo bo potreben odmik od teh zmotnih ocen in politik, ki so jim sledile.
Dobrih pokojnin ne bo brez ustreznih prilivov v pokojninsko blagajno – predvsem pa jih ne bo, če bo politika še naprej prepričevala državljane, da je pokojninski sistem nevzdržen. To je sistem dolgoročne solidarnosti, ki lahko deluje le, če ljudem država garantira, da bodo te solidarnosti nekoč tudi sami deležni, ne pa da jim to vero na vsakem koraku spodkopava.
Kakovostnega javnega zdravstva ne bo, če bomo še naprej pristajali na populistično obravnavo (čakalne vrste in korupcija), namesto, da bi se lotili reševanja problemov kot so: razmejitev javnega in zasebnega zdravstva, ureditev naročanja medicinske opreme in materiala, zagotovitev dodatnih sredstev za prenovo zastarelih bolnišnic ter zagotovitev dostojnega dela vsem zaposlenim tam, in ne le tisti peščici zdravnikov, ki na lestvici 1000 najbolje plačanih v tej državi zaseda kar 922 mest. Čakalne vrste so simptom, in ne vzrok problemov v zdravstvu.
In nenazadnje, razvojnega preboja te države ne bo, če bomo slepo sledili mantram, da so državna podjetja in banke le leglo korupcije ter dopuščali neoliberalnim agitatorjem in celo javnim institucijam, da jih uničujejo. Ne bom ponovno spominjal na primer NKBM, v katero je država vložila skoraj eno milijardo dokapitalizacij, prodala pa jo je za pičlih 250 mio evrov. Naj – ob razpravi o novem guvernerju Banke Slovenije – spomnim na primer delovanja prejšnjega guvernerja in človeka, ki si ga na mestu guvernerja želi desnica, Igorja Mastena. G. Masten se je Poleti 2013 »proslavil« z intervjujem za Delo, v katerem je izjavil, da »sta Factor banka in Probanka klasični kandidatki za likvidacijo«. Izjava je po trditvah takratnega vodstva Factor banke povzročila »paniko med komitenti in odliv denarja iz banke, ki ga ne bi mogla preživeti nobena finančna ustanova«. Boštjan Jazbec je v funkciji guvernerja tedaj poskusil pomiriti javnost, češ da so izjave, da bi morale biti nekatere banke likvidirane, zgolj špekulacija, nato pa čez dober teden dni sporočil, da je Banka Slovenije začela likvidacijo Factor banke in Probanke.
To so stari vzorci, s katerimi mora nova vlada presekati. Zbliževanje t.i. leve sredine s politično desnico je se izkazalo za škodljivo in destruktivno. Je vzrok za številne zmotne politike v zadnjih letih – in za izgubljeno desetletje. Imenovanje guvernerja Banke Slovenije bo prvi preizkusni kamen za manjšinsko vlado, kjer bomo videli, ali bo s škodljivmi politikami kompromisa z desnico nadaljevala ali pa se bo končno odvrnila od politike po liniji najmanjšega odpora po principu “naredili bomo karkoli, samo da ne bomo imeli težav z desnico”.
Izhodiščne obljube te vlade in njenih – najverjetneje – bodočih ministrov z izjemo področij, iz katerih se je Levica izvzela (obramba, zunanja politika ipd.), gredo v tej smeri. Vendar pa še ni čas za odpiranje šampanjcev. Koalicijska pogodba je jasna, zdaj pa je naloga vseh nas, poslancev, da ministrom in funkcinarjem vlade gledamo pod prste, da bodo dogovorjeno tudi izvedli. Mi jih bomo vsekakor držali za vsako zastavljeno besedo, prav posebej na področju dela in okolja. Vendar ključno je to, kar je dejal sam predsednik vlade: “štela bodo dejanja, ne besede”.
