Matej T. Vatovec je bil slavnostni govorec na prireditvi v spomin na nemško požigalno ofenzivo v Istri oktobra 1943, ki je potekala na 29. oktobra 2018 v Sv. Antonu.
Drage tovarišice, tovariši, vsi prisotni, prav lepo pozdravljeni.
Danes se spominjamo dogodkov med 1. in 2. oktobrom 1943. Krajevni praznik, 2. oktober, nas spominja in opominja na gotovo najbolj tragičen dogodek v zgodovini Sv. Antona in pa tudi okoliških krajev: nemško požigalno ofenzivo ali tako imenovani štrelament.
S tem se je 2. oktobra pred 75 leti v naših krajih končala tritedenska “prva svoboda”. V okviru vseljudske vstaje na Primorskem, ki je sledila kapitulaciji Italije, so namreč prebivalci slovenske Istre razorožili italijansko vojsko, zaplenili veliko orožja, osvobodili jetnike iz koprskega zapora, množično stopili v partizane in oblikovali nove partizanske enote, med temi tudi Tržaško in Istrsko brigado.
Jasno je, da so se Nemci bali zavezniškega izkrcanja in sklenili očistiti istrsko zaledje. Hitler je osebno sodeloval pri načrtovanju in zapovedal brezobziren teror nad civilnim prebivalstvom. V noči s prvega na drugi oktober so po načrtu Rommelovega štaba poslali s kraške planote 50.000 vojakov s sto petdesetimi oklepniki. Prvi del nemške vojske je prodiral ob obali, drugi pa je bil usmerjen na Buzet. Neizurjene in komaj oblikovane partizanske enote niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko pri Orehu in nato med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci. Bataljon Tržaške brigade sestavljen iz italijanskih in slovenskih delavcev je pod vodstvom Maria Tula iz Mačkolj miniral most in uničili nemško oklepno vozilo. Po večurnem boju je padlo 24 borcev Tržaške brigade, 9 je bilo ranjenih, 16 pa zajetih.
Nemška vojska je skupaj s fašisti pobijala in požigala. Že zjutraj so zagorele Mačkolje, Tinjan, Stepani Bertoki in Črni kal. V Dekanih so pobili ranjence v začasni bolnišnici in 9 domačinov. Streljali so tudi na pastirje na paši, na starce, na ženske in otroke, v plamene so metali celo žive ljudi. Na Lipniku so zajeli in postrelili deset Mačkoljanov, ki so se napotili v partizanske vrste. Padlo je veliko borcev tistega dne ustanovljene slovenske Istrske brigade, pa tudi veliko slovenskih borcev, ki so bili vključeni v drugo hrvaško istrsko brigado. Nemška vojska je pobijala po naših krajih, pokol pa se je nadaljeval tudi naslednjega dne, tretjega oktobra. Drugega in tretjega oktobra 1943 so Nemci in oddelki italijanskih fašistov v slovenski Istri postrelili več kot 200 prebivalcev in požgali 55 naselij, nato pa so zasedli vso Istro in skupno pobili več kot 2.000 ljudi.
Seveda so tem temačnim časom, po dolgih bojih, mukah in odpovedovanju, sledili boljši, svetlejši časi. V naslednjega poldrugega leta so se zgodili pomembni premiki, prebivalci Istre in partizanske enote so kljub premoči okupatorskih sil uspeli poraziti enote sil osi in na koncu tudi osvoboditi naše kraje in naposled, kot dobro vemo, osvobodili tudi Trst.
To je naša zgodovina. Zgodovina vas, tukaj prisotnih, vaših sorodnikov, zgodovina moje družine, zgodovina naših otrok in vnukov, predvsem pa tudi duh naših krajev. Istra in Primorska sta puntarski, uporniški zemlji. Ni slučaj, da smo se ravno v teh krajih prvi pričeli upirati fašizmu. Ni slučaj, da smo vztrajno kljubovali nacizmu. In ni slučaj, da še danes ostajamo uporni, a tudi zavedni.
In ravno zaradi te naše zgodovine ne smemo dovoliti tega, kar se dogaja v zadnjih desetletjih. Ne smemo dopustiti, da tisti, ki bi očitno danes raje govorili nemško kot slovensko in ki spretno in zvijačno spreminjajo dejstva, preko javnih občil potvarjajo to našo zgodovino in jo zaničujejo. Takim moramo jasno povedati, da moramo na to zgodovino biti ponosni. To, kar nam je ta zgodovina prinesla, je svoboda. In na tej svobodi se je tudi zgradila država, ki je bila sposobna na novo zadihati in ob tem upoštevati, morda ne popolnoma brez napak, življenja vseh. Graditi se je pričela družba, kjer bi naj prevladovali tovarištvo, solidarnost, enakost. In ta država, zgrajena na temeljih upora proti okupatorju, je tista, ki je hranila, vzgajala in izšolala tiste, ki so danes goreči zanikovalci te naše ponosne zgodovine.
Taki pojavi niso nedolžni. To, kar počnejo, z vztrajnim zavajanjem in lažno zgodovino, je nevarno tlakovanje poti v nestrpnost in razkol. Pozitivno vrednotenje kolaboracije in poskus rehabilitacije sodelovanja z okupatorjem, ob istočasnem relativiziranju narodnoosvobodilnega boja ter enačenju socializma s fašizmom in nacizmom, vzpostavlja pogoje za ponoven dvig skrajno desničarskih idej.
Po dolgoletnem socialnem stradanju prebivalstva in začetku velike krize pred desetimi leti – ki jo je povzročila ravno desna vlada z zgrešenimi gospodarskimi politikami – ne smemo biti presenečeni, da so ljudje nezadovoljni, in da polzijo v kremplje zlovešče desnice. To, da se po štajerskih gozdovih potikajo zamaskiranci s sekirami in avtomatskim orožjem, ni slučaj. Je rezultat dolgo trajajočega netenja sovraštva med ljudmi, ki se ga preko sovražnega govora poslužuje desnica. Najprej so bili na tapeti priseljenci iz bivših držav Jugoslavije, Romi, sedaj migranti in begunci. Samo vprašanje časa je, kdaj bo postala problem svoboda govora, ideja o socialni pravičnosti, nasprotovanje izključevanju. Temu smo lahko bili priča pred kakšnim mesecem, ko se je peščica najpremožnejših uprla že samo ideji, da bi morali pričeti nekoliko pravičneje deliti bogastvo v tej družbi. Za to, da bi poskrbeli za najranljivejše. Za to, da bi vsi živeli v boljši družbi. In to ne po revolucionarnih smernicah, temveč smernicah k zahodu usmerjene Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.
To, da za skoraj nikogar v tej državi ni problematično, da nekdo, ki je leta in leta izražal izredno sovražna, rasistična, ksenofobna in protisocialna stališča, postane državni sekretar za nacionalno varnost, je sad prizadevanj desnice in njenega zanikanja zgodovine. Niti največji strokovnjak, s takšnim osebnim profilom v normalni državi ne bi mogel zasesti enega najvišjih funkcionarskih položajev v tej državi.
In podobno je v soseščini. Italija, Avstrija, Madžarska, pa tudi Evropa širše, drvi osem desetletij v preteklost. Tudi zato bodo čez dober mesec novofašisti iz gibanja CasaPound korakali po tržaških ulicah v čast vstopu Italije v 1. svetovno vojno, v čast iredentizmu, v čast Rapalski pogodbi, ki je tretjino jugoslovanskega ozemlja prepustila Kraljevini Italiji. In zaradi tega, ker je to v današnjem času postalo sprejemljivo, oblasti ne želijo prepovedati shoda. Proti temu se upirajo tovariši iz ANPIja, katerim se moramo pridružiti tudi sami.
In ker je danes krajevni praznik, izkoristimo ta praznik kot opomnik, ne samo kot spomin. Spomini ostajajo v preteklosti. Opomnik pa nas usmerja v sedanjost in prihodnost. Marx je dejal, da se zgodovina ponavlja. No, prepričan sem, da se to ponavljanje da ustaviti, preden se zgodi. Zato rabimo opomnike, kakršen je današnji. Da razumemo, kaj se dogaja okoli nas. V naši okoliščini in soseščini. Ker zlo je treba prepoznati takoj, ko se pojavi. In ko ga prepoznamo, moramo vložiti ves napor v to, da ga preprečimo.
Naj besede dr. Bordona tu za nami:
Niste se trpljenja bali,
smrti zrli ste v oči,
vse za nas ste žrtvovali,
za svobodo, lepše dni!
ne bodo zgolj besede vklesane v kamen. Naj bodo vztrajen opomnik, da svoboda in lepši dnevi niso nekaj, kar je dano, ampak nekaj, kar je izborjeno. Vsak dan, na vsakem koraku.
Smrt fašizmu, svoboda narodu!
