»Pred stotimi leti je veliki Američan, v kogar simbolični senci stojimo, podpisal razglas o osvoboditvi sužnjev… Toda sto let pozneje moramo priznati tragično dejstvo, da črnec še vedno ni svoboden. Sto let pozneje življenje črnca še vedno hromijo okovi rasnega razlikovanja in verige diskriminacije. Sto let pozneje črnec biva na samotnem otoku revščine sredi prostranega oceana gmotne blaginje. Sto let pozneje črnec še vedno kot izgnanec v svoji lastni deželi životari v odmaknjenih delih ameriške družbe.«
Martin Luther King, 28. avgust 1963, Washington
57 let po znamenitem govoru Martina Luthra Kinga v ZDA zaradi policijskega uboja temnopoltega Georgea Floyda (in številnih drugih temnopoltih žrtev policijskega nasilja) spet plamtijo rasni nemiri. Ponoven zagon so dobili pred nekaj dnevi, ko so policisti v zvezni državi Wisconsin sedemkrat (!) ustrelili temnopoltega Jacoba Blakea. Še eno policijsko streljanje, še ena žrtev (tokrat ne smrtna – vendar paralizirana) sistemskega rasizma v ZDA.
Dejstvo, da se je beli 17-letnik, ki je na protestih, ki so sledili incidentu, ubil dva protestnika, s polavtomatskim strelnim orožjem v rokah mirno sprehodil mimo policistov, ki so ga aretirali šele naslednji dan, je le zadnji plastični prikaz razlike, kako varnostni aparat obravnava bele in nebele prebivalce Amerike.
57 let po govoru Martina Luthra Kinga je v dobi epidemije zaposlena manj kot polovica temnopoltih Američanov. Tudi razporeditev na trgu dela kaže diskriminacijo na podlagi rase, saj je večina temnopoltih zaposlenih na slabše plačanih in nižje kvalificiranih delovnih mestih. Temu sledijo tudi plačna nesorazmerja: že leta 2018 je povprečni temnopolti delavec zaslužil le 62 % plače povprečnega belopoltega delavca. Tudi zato kar 20 % temnopoltih družin v ZDA živi pod pragom tveganja revščine.
Epidemija covida-19 je družbene neenakosti še povečala. Marsikateri pripadnik rasne manjšine v ZDA namreč nima ne dostopa do zdravstvenih storitev ne možnosti, da bi opravljal svoje delo od doma ali da bi (brez ustreznega nadomestila) čakal na delo.
Jasno je, da je tudi sistemski rasizem le vrh ledene gore. Ledene gore kapitalističnega sistema, v katerem ima vso moč, oblast, bogastvo in svobodo v rokah peščica ljudi, ki jim je dovoljeno vse in za svoja dejanja ne odgovarjajo – pa naj gre za Donalda Trumpa, ki epidemijo izkorišča za predvolilno kampanjo, ali Jeffa Bezosa, ki je v času ekonomske krize z davčnimi utajami in izkoriščanjem svojih zaposleniih postal prvi človek na svetu, vreden več kot 200 milijard dolarjev.
Rešitev ni dodatno oboroževanje in stopnjevanje represije – kot se zdi ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Rešitev prav tako ni, da policisti temnopolte posameznike namesto v prsni koš ali glavo streljajo v noge – kot je predlagal demokratski predsedniški kandidat Joe Biden.
Rešitev je odpravljanju neenakosti ter pomoči najšibkejšim, najrevnejšim in najbolj ogroženim. Rešitev je v spremembi sistema, ki izkorišča ljudi in naravo, varuje pa kapital.
Oziroma kot se je ob neki drugi priložnosti izrazil Martin Luther King:
»Uvideti moramo, da je zlo rasizma, ekonomskega izkoriščanja in militarizma medsebojno prepleteno … Enega od njih se ne moremo znebiti, ne da bi se znebili ostalih.«
