Ob vzniku finančne krize leta 2008 je Evropo in svet obkrožila naslednja anekdota. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki je predsedoval Evropskemu svetu, je po bankrotu investicijske banke Lehman Brothers in ob prvih znakih recesije v Evropi, sklical skupino »G4«. Vodstva štirih največjih gospodarstev v Evropi – Nemčije, Francije, Velike Britanije in Italije – je povabil na neformalno srečanje v Pariz, da bi se pogovorili o skupnem evropskem reševalnem načrtu. Sarkozy je predlagal ustanovitev 200 do 300-milijardnega skupnega sklada, s katerimi bi širom EU krpali bančne luknje, da breme reševanja bank ne bi padlo na države članice. Gordon Brown in Silvio Berlusconi sta načrt takoj podprla, nemška kanclerka Angela Merkel pa je iniciativo v kali zatrla. Sarkozy pa je po prekinjenem sestanku pred novinarji besno komentiral: »Če ne spravimo skupaj evropske rešitve, bo to polom! Ampak ne moj, pač pa Angelin! Veste, kaj mi je rekla? Chacun sa merde!«. Kar v prevodu pomeni vsakemu svoje sranje. Merkel je sicer novinarjem podala manj vulgarno razlago, rekla je, da je citirala J. W. Goetheja: »Če bo vsak počistil pred svojim pragom, bo celo mesto čisto.« A glede na posledice njene zavrnitve, je bil Sarkozyjev francoski prevod bistveno bolj točen.
EU je namreč zaradi vztrajnega zavračanja skupnega reševalnega načrta s strani »severnjakov« (takrat predvsem Nemcev, Nizozemcev, Avstrijcev in Fincev) v naslednjih letih skorajda razpadla. Evropski jug se je utapljal v dolgovih, recesiji in brezposelnosti (celoten obrobni pas od Irske prek Portugalske do Grčije), na vzhodu so se iz razočaranja rodili novi avtoritarni nacionalizmi (Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška), Velika Britanija se je v kaosu zapletla v Brexit, letos pa evropski projekt tudi dokončno zapustila. V Sloveniji ni bilo nič drugače. Naše težave so bile v veliki meri evropske. Od začetka krize pa do leta 2015, ko smo se končno pobrali iz krize, smo zamenjali štiri vlade, si vmes nakopali 30 milijard dolga, pokorne in obupane oblasti pa so se zavezale k privatizaciji, fiskalnemu pravilu in varčevalnim ukrepom. Da, Sarkozy je imel prav. To je bil popoln polom. In kar je najhujše: bil je povsem nepotreben. V ZDA, kjer ni bilo nikogar, ki bi rekel chacun sa merde, so nemudoma angažirali vse sile v reševanje krize in vse glavne težave rešili v slabih dveh letih, že do leta 2010. V EU pa se je kriza vlekla do leta 2015, v Grčiji in Italiji pa se ni nikoli zares končala.
Ko je Evropo desetletje kasneje zadel koronavirus in so države začele zaustavljati svoja gospodarstva, da bi zaščitile zdravje prebivalcev, se je zdelo, da so se vodstva EU iz prejšnje krize vendarle nekaj naučila. Christine Lagarde, nova predsednica Evropske centralne banke (ECB) se na krizo ni odzvala dušebrižniško kot Jean-Claude Trichet pred desetletjem, ki je nemudoma podprl jastrebe in rekel, da skupnega evropskega reševanja ne more biti, ker EU ni fiskalna unija. Ne, Christine Lagarde se je odzvala tako, kot so se pred desetletjem Američani: nemudoma je državam v težavah ponudila 750 milijard »helikopterskega denarja«. In ne, tokrat ni prevladala logika »vsak naj počisti pred svojim pragom«, pač pa je najbolj odmevala (spodbudna) novica, da je 10 držav članic EU, med njimi Slovenija, predlagalo, naj se bremena krize porazdeli, naj EU izda skupno »koronaobveznico«, da ne bo zopet vse breme padlo na države. Ta iniciativa je dobilo močno podporo tako v strokovnih krogih kot v evropski javnosti: v nasprotju z duhom izpred desetletja, ko se je govorilo o lenih PIGS (Portugalcih, Italijanih, Grkih in Špancih), ki jih je treba naučiti (fiskalne) discipline, so tokrat glavni evropski komentatorji poudarjali, da potrebujemo evropsko solidarnost in da bi propad načrtov o skupnem reševanju lahko ogrozil obstoj same EU.
Številne države se namreč upravičeno zopet počutijo izigrane. Na čelu z Italijo. Ta je, še vedno izčrpana od prejšnje krize, zdaj postala evropsko žarišče koronavirusa. Epidemija je državo dobesedno ohromila, v delih države, npr. v Lombardiji, kjer smrtne žrtve vsak dan preštevajo v stotinah, so uvedli popolno karanteno, internet pa so obkrožili posnetki razjarjenih županov, ki po italijanskih mestecih sami preganjajo redke prebivalce, ki si še upajo na ulico, in jih dobesedno z nadiranjem in kričanjem preganjajo domov, v karanteno. Isti obupani Italiji so evropske države povsem odrekle solidarnost. Ko je bilo jasno, da Italija postaja evropsko žarišče virusa, je Nemčija prepovedala izvoz medicinskega materiala in opreme. Še huje je bilo na vzhodu: konec marca so na Poljskem zaplenili 23.000 mask, namenjenih v Italijo, na Češkem pa več kot 100.000, poslanih s Kitajske v Italijo, in jih razdelili v svoj zdravstveni sistem. Če smo se bali, da bo kriza iz ljudi potegnila najhujše, da se bodo začeli v trgovinah ruvati za WC papir, so se na koncu tako začele obnašati oblasti evropskih držav. In Slovenija po vsej verjetnosti ni nedolžna: na portalu Necenzurirano so poročali, da so bile maske na kamionu, ki sta ga »izgubila« Počivalšek in Tonin, v resnici namenjene v Italijo. Če je pred desetletjem v EU prevladala logika »chacun sa merde«, je tokrat še huje: ne le, da drugemu ne bomo pomagali – še kradli mu bomo!
Čeprav je ob vzniku krize kazalo, da bo tokrat vsaj na finančnem področju morda drugače, so se jastrebi pojavili tudi zdaj. Včeraj so finančni ministri evroobmočja na celonočni seji prek videokonference poskušali priti do dogovora o skupni rešitvi krize. Razprava o evroobveznicah, ki je vzbujala toliko optimizma in ki jo je podprlo 10 držav članic, vključno s Slovenijo (tokrat smo bili enkrat za razliko na pravi strani zgodovine), je bila pobita že takoj na začetku. Nizozemska, Nemčija, Avstrija in Finska so dale vedeti, da ni šans, da se to zgodi. Tudi tokrat si niso pripravljeni deliti bremen z »južnjaki«. Vztrajali so, naj se za reševanje uporabi obstoječe mehanizme: Evropski mehanizem za stabilnost (ESM) in Evropsko investicijsko banko (EIB) ter poudarjali, da so popustili dovolj že s tem, da niso nasprotovali suspenzu fiskalnih pravil ter »helikopterskemu denarju« ECB. Južne države pa so, razumljivo, zaskrbljene. Vsa pomoč, ki so jo po prejšnji krizi prejele iz ESM (po tem, ko je Nemčija končno popustila in dopustila njegovo ustanovitev), je bila pogojena s strogimi zavezami k “strukturnim reformam” in krčenju proračunske porabe za vsako ceno – kar je v prevodu pomenilo privatizacije, odpuščanja, nižje pokojnine in sesuvanje socialne države. Tudi tokrat imajo vse razloge za skrb. Zaradi zaustavitve gospodarstva in trganja globalnih verig vrednosti v Evropo prihaja recesija, za katero številni ekonomisti napovedujejo, da bo še hujša od prejšnje. Svetovna trgovinska organizacija (WTO) pravi, da se je ob prejšnji krizi svetovna trgovina skrčila za 12%, tokrat naj bi se kar za 32%. Gospodarsko močne države so nemudoma napovedale ogromne reševalne pakete, Nemčija bo investirala neverjetnih 750 milijard evrov v svoje gospodarstvo. Na drugi strani pa je Italija (z le četrtino manjšim prebivalstvom od Nemčije) v prvem korona paketu investirala le 3% tega, 25 milijard, čeprav zdaj tudi sama napoveduje, da naj bi investirala 400 milijard. A ta cilj bo za visoko zadolženo Italijo, izčrpano še od prejšnje krize, povsem odvisen od tega, kako se bo na krizo odzvala EU. Povsem na mestu so opozorila tistih, ki pravijo, da je z evropsko prihodnostjo Italije konec, če do dogovora ne pride.
Kljub temu so »severnjaki«, vodilno vlogo za spopad z Italijo je tokrat prevzel nizozemski finančni minister Wopke Hoekstra, vztrajali, da ne sme priti do koronaobveznic, da pomoč ne sme biti brezpogojna in da morajo biti sredstva iz ESM pogojena z zavezami k fiskalni disciplini ter »ukrepom za rast«. Vztrajali so toliko časa, da so pogajanja pripeljali do roba propada. Ker se o takih zadevah odloča s konsenzom, lahko en sam veto pogajanja pripelje do zastoja. Po prejšnji krizi je bila »madame non« kar Angela Merkel sama, tokrat umazano delo opravlja Nizozemska (ob pomoči Nemčije, Avstrije in Finske). Včeraj so uspeli pogajanja zavleči dolgo v noč, današnji podaljšek pa je pripeljal do propada kompromisnega načrta, po katerem bi prek skupnih skladov v evropska gospodarstva investirali okoli 540 milijard evrov, in sicer bi 240 milijard prispeval ESM, 200 milijard EIB, 100 milijard pa program za spodbujanje zaposlovanja, ki bi ga financirala EU z zadolžitvijo na finančnih trgih. Vsem evropskim državam, ki ne vedo, kako bodo financirale recesijo, so se obzorja danes zmračila. Korona kriza ima potencial, da obstoječe razlike med bogatimi in revnimi, med jugom in severom ter vzhodom in zahodom, zaostri do skrajnosti.
Pogajanja se bodo nadaljevala v četrtek, a novice, kot je današnja, so za evropsko prihodnost veliko bolj nevarne od koronavirusa. Če se je veliki evropski konflikt pred stoletjem, prva svetovna vojna, končala z virusom – špansko gripo – bo lahko tokrat obratno: če bo EU države v težavah pustila na cedilu, je virus lahko šele uvertura v resnične težave.
* vsakemu svoje sranje
