Krize slovenskega obrambnega sistema ne moreta rešiti ne članstvo v NATU niti povečevanje proračuna

 

Avgusta je več medijev objavilo novico, da je poklicno sestavo SV letos zapustilo že 188 pripadnikov, od tega le tretjina zaradi upokojitve. Na novo naj bi zaposlilo samo 90 novih pripadnikov, kljub visoki brezposelnosti v ciljni skupini in znatnim naporom za promocijo poklica. K temu je treba dodati, da se je prostovoljna rezerva skrčila na 1070 pripadnikov, po napovedih ministrice ob koncu leta celo na 818. S tem se bo razmerje med rezervisti in profesionalci povzpelo na 1 : 8,7, medtem ko srednjeročni program predvideva 1 : 4.

Velika fluktuacija ni nova, se pa zaostruje. To je simptom zaostrovanja krize obrambnega koncepta, ki je zgrešen že v osnovi. Glavne težave so:

– Zaradi majhnosti in specializiranosti v okviru NATA vojska ni sposobna opravljati svoje primarne dolžnosti, obrambe nacionalnega ozemlja. Sistem kolektivne obrambe v NATU ne more biti izgovor. Razen nevtralnih Avstrije in Švice so vse države, ki nas obkrožajo v radiju 500 km, članice zveze Nata. Zato na NATO v primeru vojaške ogroženosti ni računati.

– SV je že drugo leto zapored po mnenju predsednika Republike dosegla »najnižjo raven možnosti delovanja«. Drugače povedano, kljub še vedno 300-milijonskim vložkom SV niti v okviru objektivnih omejitev ne deluje zadovoljivo.

– Širše prebivalstvo je zaradi popolne profesionalizacije popolnoma odrinjeno od področja vojaške obrambe, ki je njihova dolžnost in pravica. Služba v SV, ki traja le do 45. leta, vojaku ne zagotavlja dolgoročne socialne varnosti. Zato kljub visoki brezposelnosti SV ni mogoče zagotoviti dovolj moštva za opravljanje njenih nalog, posebno slabo je stanje prostovoljne rezerve.

Alternative?

Povečevanje sredstev za vojaške namene, ki sta ga predsednik vlade Cerar in ministrica Katičeva obljubila NATU, ne rešuje ničesar. Zanimanja za ta prekarni poklic ne bo popravilo, z vse večjo integracijo v strukture NATA pa bo SV vedno manj sposobna za avtonomno delovanje. Postala bo protokolarna ustanova, ki si je državljani ne moremo privoščiti. Srednjeročne alternative so zato sproščanje pogojev, vključevanje širšega prebivalstva v usposabljanja, povečevanje prostovoljne rezerve in naravno zmanjševanje stalne z nenadomeščanjem kadrov, ki se bodo upokojili, ter izstop iz zveze NATO.

Dolgoročno pa se morajo slovenski državljani odločiti, kaj pričakujejo od oboroženih sil. Vnaprej pa je jasno, da lahko avtonomno obrambo zagotavlja le vojska obveznikov, ki bo tesno prepletena tudi s civilnimi organizacijami, tako da bo država pripravljena na splošni državljanski odpor.

Deli.