Vladni predlog zakona o zavarovalništvu (ZZav-2) vsebuje določbe, ki bi v praksi pomenile konec delavskega predstavništva v upravah in nadzornih svetih zavarovalnic. Vlada namreč za delavske predstavnike izrecno predpisuje pogoj, da so najmanj pet let vodili posle ali bili nadzorniki zavarovalnice ali podobne ustanove primerljive velikosti.
V Združeni levici menimo, da je omejevanje pravice do soodločanja nesprejemljivo. Predlog zakona o zavarovalništvu namreč močno omejuje sodelovanje zaposlenih pri upravljanju v organih zavarovalnic. Pogoj je tako strog, da ga bodo lahko izpolnile le (nekdanje) poslovodne osebe. Ker zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) za nadzorne svete (NS) določa, da je lahko predstavnik samo oseba z aktivno volilno pravico za svet delavcev, to pomeni, da bodo prišli v poštev samo nekdanji poslovodni delavci oziroma tisti poslovodni delavci, ki sploh niti niso zaposleni v dani zavarovalnici. Od zaposlenih oziroma delavcev, na katere se ZSDU nanaša, pa morda le sedanji predstavniki zaposlenih v NS in upravi, če so v preteklosti izpolnili staž petih let.
Vlada se pri tem sklicuje na evropsko direktivo, ki pa o soodločanju sploh ne govori in ne postavlja niti približno tako strogih pogojev . Sklicuje se tudi na smernice, ki razlagajo to direktivo, ki pa vse strokovne pogoje vežejo na NS oziroma upravo kot kolektivni organ, ne pa na vsakega posameznega člana, kaj šele na predstavnike delavcev. V državi z več kot 70-letno tradicijo delavskega upravljanja in soupravljanja, kjer je pravica do soodločanja, torej ne le do obveščenosti in posvetovanja, zapisana tudi v ustavi, bi bila edina smiselna uporaba take direktive in smernic razlaga, da mora te kompetence zagotoviti korporativni del uprave in NS-ja kot celota. To je po mnenju Združene levice tudi edina ustavno skladna razlaga te direktive in smernic.
Za vlado, ki si je ekonomsko demokracijo postavila za eno od prioritet, je to škandalozno, sploh ker je ustavno sodišče podoben poskus s podobnim izgovorom (»posebne naloga poslovodstev in nadzornikov zavarovalnic in drugih finančnih ustanov«) leta 2003 že zavrnilo kot protiustaven. Ni pa presenetljivo, kajti prav ta vlada je zavrnila predlog Združene levice (ZSDH-1A), da se soodločanje v organih SDH-ja omogoči tudi delavcem, zaposlenim v državnih podjetjih, ki jih ta holding upravlja (to pravico zakon daje vsem koncernskim družbam in se v praksi tudi izvršuje, na primer v Slovenskih železnicah). Prav ta vladna koalicija je z 33. členom marca sprejetega zakona Zakon o bančništvu (ZBan-2) dokončno prepovedala, da bi imeli zaposleni v bankah svoje predstavnike v NS in upravi. Prav tako z novelo zakona o slabi banki (2. člen ZUKSB-1) to pravico črta v DUTB-ju.
Na osnovi zgoraj navedenih dejstev je zato mogoče zaključiti le eno, namreč da se vladajoča koalicija močno trudi znižati standarde soodločanja.
