IZJAVA ZA JAVNOST
V Združeni levici nasprotujemo privatizaciji, saj je ekonomsko, socialno in družbeno škodljiva. Del naše kampanje proti privatizaciji je tudi novela Zakona o SDH, ki smo jo oblikovali tako, da bi bila sprejemljiva tudi za koalicijske stranke, ki so napovedovale premišljeno privatizacijo. Združena levica je z novelo zakona predlagala, da se v Zakon o SDH doda določbo, da mora Državni zbor podati soglasje k vsaki večji privatizaciji. S tem bi preprečili netransparentne in škodljive prodaje podjetji kot so Helios, Mercator in Telekom. Po našem predlogu bi po zgledu Avstrije in Francije Državni zbor podal soglasje na podlagi analize, ki bi dokazovala, da koristi odtehtajo negativne posledice prodaje. S tem bi poleg ohranitve delovnih mest dosegli vsaj troje: 1) preprečili bi škodljive prodaje, 2) finančno izčrpavanje v nesmiselnih prodajnih postopkih, 3) SDH pa bi moral sprejeti ukrepe za preprečitev škodljivih posledic privatizacije.
Čeprav naš predlog ustrezal vsem zakonodajnim in nomotehničnim standardom je koalicija s postopkovnim manevrom že na matičnem telesu enostavno blokirala zakon, čeprav je bil ta ustrezen, s tem pa onemogočila kakršnokoli razpravo o tem zakonu. Razlog za to je več kot jasen: vladajoči koaliciji in Vladi razprava o tem vprašanju ni v interesu. Resna razprava o predlogu Združene levice bi namreč pokazala, kaj v resnici pomeni tako opevana strategija o upravljanju državnih naložb, in kaj je ostalo od predvolilne obljube bivše stranke Mira Cerarja, da bo privatizacija premišljena. Prav tako bi videli, da je strategija upravljanja, ki jo je nedavno sprejel Državni zbor, samo načrt za privatizacijo 46 podjetij v celoti, 45 pa za delno privatizacijo. In ta privatizacija se bo dogajala na način prodaje Telekoma, torej pod mizo, stran od nadzora javnosti in stran od oči Državnega zbora. Tisto, kar je bilo pri zdajšnjem seznamu 15 podjetij eksces, zdaj postaja pravilo. Pravilo pa je, da se odločitev o privatizaciji ne sprejema s kakršnokoli strategijo ali analizo stroškov in koristi, ampak se jih sprejema enostavno po spisku.
Dodatna posledica tega je, da niti Vlada niti SDH nimata nobenega pravno veljavnega dokumenta, ki bi prevzemnike zavezoval, da izvedejo ukrepe za preprečitev negativnih posledic prodaje. Vse kar smo predlagali v Združeni levici je, da bi moral Državni zbor podati soglasje za privatizacije nad 50 milijonov evrov. To soglasje bi bilo pripravljeno na podlagi analize, v sklepu k soglasju pa bi morala vlada podati zavezujoče smernice, o tem, kaj mora SDH izpogajati, kako se pravno zavaruje prodano družbo in kako preprečiti primere, ko je prevzemnik zaveze takoj po prevzemu začel kršiti, odpuščati zaposlene in tako naprej. Poznamo Helios, Mercator, poznamo Slovensko industrijo jekla in vemo, da so brez zakonske prisile in brez pravne odgovornosti funkcionarjev, nefinančne zaveze, ki jih sedaj podajajo prevzemniki samo predstava za javnost in način, kako utišati zaposlene in sindikat.
Zadnja stvar, ki jo zagovorniki privatizaciji želijo, je resna analiza posledic privatizacije. Kajti vsaka resno izvedena analiza bi namreč pokazala, da večina privatizacij ni upravičena, niti v ozko finančnem smislu, kaj šele s stališča delovnih mest in dolgoročnega razvoja tega gospodarstva. Obvezna Cost-Benefit analiza bi pomenila, da bi morali opustiti tudi kakšno že podano zavezo do Bruslja. Zaradi seznama zavezujočih ukrepov bi moral kakšen ministrski zbor ali nadzorni svet odgovarjati pred javnostjo in mogoče tudi pred kakšnim sodiščem. Ker se z resnimi analizami pojavlja ta nevarnost, je Vlada kot vedno izbrala lažjo pot ter opozicijski predlog Združene levice s koalicijskim proceduralnim manevrom izrinila iz razprave, v javnosti pa se bo še naprej sklicevala na neoliberalne dogme oziroma ko bo to odpovedalo bo odgovornost prelagala na SDH ali pa na kakšen strice iz ozadja.
