Minister Janez Cigler Kralj se ni “odločil” za dvig minimalne plače, kot zatrjuje danes, ampak je zgolj upošteval zakonsko obvezo usklajevanja minimalne plače z inflacijo. Po zakonu bi sicer lahko sledil predlogu sindikatov in pozivom opozicije, da minimalno plačo prilagodi naraščajočim življenjskim stroškom, a tega ni storil. Največji uspeh predloga Levice, ki je zagotovil dolgoročno rast minimalne plače v skladu z dejanskimi življenjskimi stroški, je uzakonitev formule, s katero se določa, da mora minimalna plača v neto znesku znašati vsaj 20 odstotkov več, kot znašajo minimalni življenjski stroški. Zadnji izračun minimalnih življenjskih stroškov je bil opravljen leta 2017 in pri 613 evrih nikakor ne ustreza trenutnim razmeram. Ta znesek se do danes ni usklajeval z inflacijo, ampak je ostal nespremenjen. Če bi se veljavni zastareli znesek minimalnih življenjskih stroškov usklajeval od leta 2017 do 2021 vsaj z inflacijo, bi danes znašal 678,7 evra, kar bi pomenilo, da bi morala minimalna plača znašati vsaj 814,4 evra neto oziroma 1173,3 evra bruto.
Levica je oktobra vložila predlog za takojšen ponoven izračun minimalnih življenjskih stroškov in višjo določitev minimalne plače
Zadnja raziskava Inštituta za ekonomska raziskovanja iz leta 2017 ugotavlja, da ocenjeni minimalni življenjski stroški v letu 2016 – na podlagi strukture izdatkov v letu 2015 in na podlagi cen v letu 2016 – znašajo 613,41 evra mesečno. Podatek je pomemben, saj minimalna plača v neto znesku ne sme biti določena nižje, kot znašajo za 20 % povečani minimalni življenjski stroški. Prav tako se v skladu s tem zneskom določajo višine socialnih pomoči in varstvenega dodatka.
Ažuren podatek o dejanski višini minimalnih življenjskih stroškov je ključen za premagovanje revščine med socialno ogroženim prebivalstvom, zlasti prejemniki minimalne plače (torej revnimi zaposlenimi), prejemniki denarne socialne pomoči (med katerimi je več kot 7.000 zaposlenih) in prejemniki varstvenega dodatka (invalidi in upokojenci). Zato smo v Levici vložili novelo Zakona o socialno varstvenih prejemkih, s katero predlagamo takojšen ponoven izračun minimalnih življenjskih stroškov in njihovo bolj pogosto izračunavanje v prihodnosti (z vsaj vsakih 6 na vsaj vsaka 3 leta).
Revščina med redno zaposlenimi delavkami in delavci je nesprejemljiva!
Najnovejši podatki statističnega urada kažejo, da pod pragom tveganja revščine živi 254.000 prebivalcev, od tega je skoraj 46 tisoč delovno aktivnih. Več kot 7.000 redno zaposlenih oseb zato poleg svoje plače prejema še denarno socialno pomoč. To pomeni, da država posredno subvencionira podjetja, ki ne zagotavljajo plač, s katerimi bi delavci lahko živeli. Takšna politika subvencioniranja zasebnega kapitala še naprej spodbuja politiko nizkih plač ter najhujše oblike kapitalističnega izkoriščanja.
Iz podobnega razloga v Levici ostro nasprotujemo pozivom predstavnikov kapitala, naj država podaljša ukrep subvencioniranja minimalnih plač, s katerim je vlada do konca leta 2021 delodajalcem za vsakega delavca na minimalni plači podarila 50 evrov mesečno. Takšen ukrep pomeni spodbujanje politike nizkih plač in nagrajevanje delaodajalcev, ki izplačujejo mizerne plače.
Levica v boju za višje plače in bolje delovne pogoje delavstva ne bo popuščala
Temeljna zahteva Levice v odnosu do dela je, da se morajo splošni družbeni razvoj, tehnološki napredek in povečanje produktivnosti nujno prevajati v izboljšanje življenjskih pogojev delavskega razreda, torej tistih ljudi, ki v kapitalizmu dejansko ustvarjajo presežno vrednost. V epidemiji se je izkazalo, da so na videz še tako nepomembna in podrejena dela ključna za obstoj in delovanje družbe, kot jo poznamo. Kar smo socialisti vedeli že ves čas, je obdobje epidemije nedvoumno pokazalo vsem.
Obdobju zdravstvene krize, v kateri so se najslabše plačani in najbolj izkoriščani delavci in delavke v trgovinah, v transportu, v proizvodnji, v socialni in zdravstveni oskrbi in na mnogih drugih področjih izkazali za ključne in življenjsko potrebne, mora slediti bistveno izboljšanje njihovega položaja, tako z vidika varstva in povečanja pravic iz dela, višjih plačil, izboljšanih pogojev dela in krajšega delovnika kot tudi z vidika povečanja njihove moči na delovnem mestu in v podjetjih.
