Konec oktobra so na 10. vrhu slovenskega gospodarstva predstavili Manifest 5.0, ki vsebuje predloge za »industrijski preporod Slovenije«. Kot je že v navadi, so v imenu »gospodarstva« govorili predstavniki menedžmenta in kapitala. Zato v manifestu prevladujejo interesi teh dveh privilegiranih družbenih skupin, ki sta hkrati najbolj odgovorni za domnevni industrijski zastoj.
Bistvo predlogov je preprosto: »gospodarstveniki« predlagajo, da se davki, trg dela in javni sektor spremenijo po zgledu višegrajskih držav. Za cilj so si postavili države, ki so po ekonomskih, razvojnih in socialnih kazalcih bistveno manj razvite od Slovenije. Predlagajo nam torej nekaj, kar se v marksističnem žargonu imenuje razvoj nerazvitosti.
To strategijo slovenski politični razred aktivno izvaja že od nastopa prve Janševe vlade. Njen rezultat je bila pred krizo kreditna rast brez razvoja, v krizi globoka recesija in stagnacija, pod črto pa izgubljeno desetletje. Toda s stališča političnega razreda in privilegiranih slojev je ta strategija racionalna: zaradi večjih socialnih razlik so bogati v višegrajskih državah bogatejši kot v Sloveniji, delovni ljudje brezposelni pa še bolj nemočni. Idealna kombinacija za tiste, ki bi radi svoje privilegije razširili in jih naredili za nedotakljive.
V Združeni levici to strategijo zavračamo. Industrijska politika je sredstvo za splošni družbeni razvoj in blaginjo. Namesto, da industrijski preboj temelji na krčenju socialne države in delavskih pravic, bi moral biti temelj za izboljšanje kakovosti življenja. Slovenija je stroškovno visoko konkurenčna država, kar dokazujejo rekordni presežki tako v storitveni kot (vse bolj) tudi v blagovni menjavi. Zniževanje okoljskih in socialnih standardov ne spodbuja razvoja, ampak tisti kapital, ki dosega donose na račun prekarnega dela, nizkih plač in stroškov.
Ta ekonomska zakonitost se je potrdila tudi v naši praksi. V letih 2004–2008 so ukrepi, kot so enotna davčna stopnja za kapitalske dohodke, znižanje stopnje davka na dobiček podjetij, zmanjšanje obdavčitve najvišjih plač in ukinitev davka na izplačane plače, spodbujali pregrevanje tehnološko najmanj zahtevnih panog, kot so finančne storitve, prodaja nepremičnin in gradbeništvo. Večina novih zaposlitev je bilo v resnici v najbolj prekarnih in izkoriščanih poklicih, kot so gradbeni delavci in vozniki. Rezultat tega preboja so bančna luknja, visok javni dolg ter rekordne stopnje revščine in brezposelnosti.
V nasprotju z »gospodarstveniki« si v Združeni levici prizadevamo za:
– ustavitev privatizacije, ki uničuje največje ekonomske sisteme v državi: z načrtnim vodenjem in finančno podporo državnih bank lahko državna podjetja spet postanejo nosilci razvoja;
– okrepitev javnega zdravstvenega sistema z ukinitvijo komercialnih zavarovanj in uvedba novega solidarnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo – javni sektor ni samo steber družbenega standarda, ampak tudi generator gospodarske rasti v podpornih panogah;
– povečanje vpliva zaposlenih na poslovne odločitve: z okrepitvijo soodločanja se zmanjšajo stroški nadzora, povečata pa se produktivnost in inovativnost zaposlenih. Zato smo pripravili nov Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU-1).
