In memoriam: Tonči Kuzmanić (1956-2021)

Po nastanku nove države in novega demokratičnega reda se Tonči Kuzmanić ni sprijaznil z idejo konca zgodovine. Kritično je nastopil tako proti nacionalističnim projektom v Sloveniji in v celotni bivši Jugoslaviji kot tudi proti militarizaciji slovenske družbe, ki je nastopila z vstopom Republike Slovenije v NATO pakt. Že pred dvajsetimi leti je svaril pred janšizmom, ki ga je opredelil kot narodnjaško populistično gibanje. Produkt narodnjaštva je država, ki nenehno diskriminira, nadleguje, segregira, izloča, onemogoča, briše, sovraži in če je treba tudi ubija. V svojem razmišljanju je brezkompromisno kritiziral politične in družbene pojave, opozarjal na odsotnost mišljenja pri politikih, mnenjskih voditeljih in najvišji kasti akademskih profesorjev.

Čeprav se v svojih izbirah politične strategije nismo pogosto strinjali, je Tonči Kuzmanić s svojimi intervencijami razkrival skrita vprašanja in odpiral prostor mišljenja, kar je nujni pogoj ustvarjanja političnih alternativ. Tako so se v intelektualnem zavetju Mirovnega inštituta pojavile iskre novih političnih gibanj, ki so v zadnjem desetletju politične alternative ponesle med širšo javnost.

»Realno […] je tako oblikovano, da lahko funkcionira le s pogojem, da “je tukaj” že od vekomaj, od “pamtiveka”, da je nekaj pred- in zunajzgodovinskega. Pri vernikih tega realnega gre namreč zgolj in predvsem za to, da je treba biti po vsej sili realen, vse drugo pa bo že tako in tako prišlo samo od sebe. Kajti tisti, ki so realni, so zmeraj že vnaprej na “pravi strani” (realno je per definitionem “naša stvar”), tisti, ki niso realni, pa so v končni instanci vedno že apriorno obsojeni na propad. Realnost je na strani silnih in nasilnih, kajti sila je tisto “zadnje realno”, kar (jim) zagotavlja varnost. Velja tudi nasprotno: silni in nasilni so edina realnost danega nam sveta. Nerealni pa so, to je menda ja razumljivo, že vnaprej izgubljeni. Neki velik učitelj realnega mišljenja je nekoč dejal: gre za to, da ne smemo gledati ne levo ne desno. Če se hočemo pravilno odločiti, je treba gledati predvsem naravnost – to pa pomeni kajpak predvsem naprej. Naprej lahko gremo samo na en način: bodisi z lastno silo, izposojeno (najeto) silo ali pa v skupnost z (na)silnimi.«

: Tonči Kuzmanić – Nato: spor fakultet in varnosti, 2002