Erdogan
Od turških parlamentarnih volitev 2015, ko je Erdoganu spodletelo prejeti udobno večino, se Turčija zavija v vse večjo avtoritarnost in strahovlado. Prve žrtve so bili člani in podporniki socialdemokratske stranke HDP, ki so na svojih shodih doživeli več bombnih napadov, v katerih je umrlo preko 150 ljudi. Sledili so množični napadi na kraje z večinsko kurdskim prebivalstvom – pod udari topništva, letalstva in pehote je umrlo med 500 in 1.000 civilistov ter nekaj tisoč borcev.
Novi val represije je sledil po domnevnem poskusu državnega udara poleti 2016 z množičnimi čistkami vseh, ki so kakor koli nasprotovali politikam predsednika Erdogana. Po podatkih spletne strani Turkey Purge se je v zaporih od takrat znašlo 133.257 ljudi. Trajno je ostalo zaprtih 64.998 ljudi. Med zaprtimi se je znašlo tudi 319 novinarjev. Polovico so sicer izpustili, a ostaja Turčija kljub temu država z največjim številom zaprtih novinarjev.
Odpuščenih ali »suspendiranih« je bilo 151.967 javnih uslužbencev, predvsem državnih uradnikov, policistov, vojakov, zdravnikov, visokošolskih učiteljev in raziskovalcev (5.822), pa tudi sodnikov in tožilcev (4.463). Da bi jim preprečili beg, je bilo razveljavljenih še 75.000 potnih listov nasprotnikov. Ob vsem tem je Erdogan zaprl še 3.000 izobraževalnih institucij, “poskrbel” pa je tudi za medije: ukinjenih je bilo 189.
(Image: Democracy Chronicles / Flickr)
Ob tem je v Turčiji trenutno zaprtih 10 demokratično izvoljenih poslank in poslancev, 9 iz stranke HDP (Ljudska demokratična stranka) in 1 poslanec CHP (Republikanska ljudska stranka), še petim poslancem pa so vzeli mandate. Stranka HDP, ki se jo v medijih pogosto označuje za pro-kurdsko, je poleg zaprtega vodstva ostala tudi brez 80 županskih mest, priborjenih na demokratičnih volitvah, ki so jih po poizkusu državnega udara nadomestili nastavljenci Erdoganove AKP (Stranka za pravičnost in razvoj).
Poleg vseh notranjepolitičnih zlorab oblasti s strani vodstva je Turčija, sicer članica zveze NATO, pred dobrim mesecem sprožila tudi ofenzivo v pokrajino Afrin na severu Sirije. Napade, v katerih je umrlo že okoli 200 civilistov, nadaljuje tudi po sprejemu resolucije Varnostnega sveta ZN o 30-dnevnem premirju v Siriji. S tem krši mednarodno pravo, zavlačuje konec vojne v Siriji in onemogoča vrnitev beguncev na njihove domove.
Erdogan, ki želi po lastnih besedah vzpostaviti tamponsko mejno območje, se je z napadom na avtonomni kanton Afrin v vojno v Siriji vmešal še z vojaki na terenu , in to kljub temu, da je že dlje časa znana njegova osebna, finančna, politična ter institucionalna podpora najradikalnejšim pripadnikom t.i. Sirske opozicije.
Nato
Članice zveze NATO ne zamudijo priložnosti, da bi poudarile tisto, kar jih združuje – skupne vrednote. Med njimi se pogosto znajde tudi spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic. Takoj za ZDA je Turčija druga največja vojaška sila severnoatlantskega zavezništva. Hkrati gre za isto državo, ki vodi državljansko vojno proti svojemu kurdskemu prebivalstvu in ki jo podaljšuje izven svojih meja z operacijami proti Kurdom v Siriji.
Z operacijami Turčija povsem očitno krši mednarodno pravo ter povzroča številne smrti, pretežno civilne, članice NATA z ZDA na čelu pa to – kljub skupnim “vrednotam” zavezništva – mirno dopuščajo. In ravno to je simptom širšega problema – samega načina delovanja zveze NATO.
Gre za modus operandi zveze, ki je sicer najbolj izrazit pri ZDA. Zavezništvo nenehno izvaja vojaške intervencije, ki niso nič drugega kot plenilski imperialistični posegi, zakrinkani v mirovništvo in humanitarizem. Glavni cilj velesil je ekspanzija, predvsem finančna, sredstvo, ki se ga pri tem poslužujejo, pa je surova vojaška moč. Vojaki NATA so novodobni konkvistadorji.
Nedopustno je, da Slovenija, ki je ustavno zavezana h kulturi miru in nenasilja, to nemo opazuje in dopušča. Poleg osnovnih diplomatskih sredstev ima za izražanje nestrinjanja z ravnanjem Turčije dovolj priložnosti tako na vrhih Severnoatlantskega sveta NATA kot na vrhunskih srečanjih EU, kakor tudi v bilateralnih odnosih s Turčijo. Še bolj nedopustno in zaskrbljujoče je to, da Slovenija mirno dopušča celo to, da turško veleposlaništvo v Sloveniji na razgovor pokliče organizatorje fotografske razstave (v okviru EPEKA).
Brez da bi to kovali v zvezde ali kakorkoli poveličevali, je vendarle potrebno povedati, da se je slovenski politični razred ob odločanju o odcepitvi od Jugoslavije skliceval ravno na “neodtujljivo” pravico narodov do samoodločbe. Ko ta isti razred odloča oz. presoja o tem, ali naj bodo te iste pravice deležni tudi drugi narodi, pa to stori le, če dobi potrditev iz Washingtona.
Nazorno se je to pokazalo na primeru Kosova, kjer je Slovenija priznala neodvisnost, čeprav ni bil izveden niti referendum. Kosovska država je bila pač v interesu ZDA, zato s priznanjem nismo oklevali niti za hip. Ko pa je, denimo, v igri priznanje Palestine, stopicamo na mestu. O pravici Kurdov do lastne države ne izrečemo niti besede, molčimo pa tudi ob okupaciji dela iraškega Kurdistana po razglasitvi referenduma o neodvisnosti ter ob brutalnem turškem nasilju nad Kurdi v Turčiji, Iraku in Siriji. Zakaj? Ker ZDA takšno ravnanje turških oblasti potihem dopuščajo.
Slovenska kolaboracija z imperializmom pa ni samo stalnica naše zunanje politike, temveč se kaže tudi v mnogih segmentih vsakdanjega življenja in, ne nazadnje, v izvajanjih Ministrstvo za notranje zadeve, katerega odločitve neposredno in pogosto zelo boleče zadevajo življenjske usode prosilcev za azil.
Prosilci
Ravno prosilci za azil, sicer turški državljani, so v preteklih tednih pričeli dobivati negativne odločbe glede svojih prošenj. 38 ljudi, ki so v Slovenijo prišli kot posamezniki, pari ali kot družine, je po vložitvi prošnje na odločitev Ministrstva za notranje zadeve čakalo tudi 18 mesecev in več, čeprav določa Zakon o mednarodni zaščiti za odločanje pristojnega organa v rednem postopku največ šestmesečni rok.
Negativne odgovore dobivajo prosilci po tem, ko so si v Sloveniji že našli službe, prijatelje in stanovanja, njihovi otroci pa so že začeli z obiskovanjem vrtcev in šol. Pristojnih državnih institucij prosilci očitno niso uspeli prepričati, da so doma “dovolj” ogroženi, zaradi česar vsem 38 prosilcem grozi deportacija.
Slovenija Turčijo še vedno smatra za t.i. varno izvorno državo, pa čeprav je bila odločitev za to sprejeta februarja 2016, torej dobre štiri mesece pred (domnevnim) državnim udarom, po katerem je celotno Turčijo zajel val državnega terorja. Ocena MNZ, na podlagi katere iz države izganjamo kurdske begunce, tako nikakor ne temelji na realnem stanju!
- člen Zakona o mednarodni zaščiti namreč določa, da mora ministrstvo, če ugotovi bistveno poslabšanje stanja na področju človekovih pravic v neki državi, ki je bila predhodno razglašena za varno, oz. če se glede tega pojavijo drugi dvomi, ponovno preveriti, ali se takšno državo lahko še naprej opredeljuje kot varno izvorno državo. Če MNZ ugotovi, da pogoji za to niso več izpolnjeni, je dolžno predlagati razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo. Očiten primer države, pri kateri bi moralo ministrstvo postopati v skladu z omenjeno določbo, je prav Turčija.
Gre za državo, ki ne spoštuje mednarodnega prava – taistega mednarodnega prava, na podlagi katerega bo npr. Slovenija tožila Hrvaško. Ko gre za “naš nacionalni interes”, je politični razred s Cerarjem, Erjavcem in Židanom na čelu trdno na stališču, da je mednarodno pravo potrebno spoštovati vedno in povsod. Ko gre za tisoče smrti nedolžnih civilistov, pa ti isti ljudje nemo pogledajo stran.
Turčija je danes država, ki sistematično krši človekove pravice in vrši državni teror nad turškimi, iraškimi in sirskimi Kurdi. Ti še zdaleč niso teroristi, kakor jih pogosto želijo prikazati turške oblasti, temveč so bili eden ključnih dejavnikov v boju proti islamskemu terorizmu. Motiv za turške pogrome nad Kurdi je očiten in se nanaša na en in edini cilj – preprečiti vzpostavitev kurdskega nadzora nad lastnim ozemljem, kar bi bil pomemben korak k ustvaritvi zgodovinskih sanj kurdskega naroda – osnovanju lastne države.
Ime česa je torej Turčija? Je ime najslabšega, kar ima Bližnjemu vzhodu ponuditi zahodno licemerstvo.
