Junija se je na koprskem okrožnem sodišču pričelo sojenje trem Koprčanom: Damirju, Violeti in Miletu Zukić. Predsednik uprave in lastnik koncerna Sintal, Robert Pistotnik, je zoper omenjeno trojico sprožil zasebni kazenski pregon zaradi suma kaznivega dejanja razžalitve in žaljive obdolžitve zaradi objav na anonimnem blogu: http://razkrinkan-sintal.blogspot.com/ in sicer so sporni izrazi kot so : “izkoriščevalec delovne sile”, “kapitalistični dvoličnež”, “družba, ki vzpostavlja sužnjelastniška razmerja”, “Sintal sistematično krade delavcem” itn.
Damir je bil na Sintalu zaposlen kot varnostnik, Violeta pa kot administrativna delavka. Mile je njun sorodnik, ki jima je priskočil na pomoč, ko so se pričele težave z delodajalcem in so se začeli različni pritiski nanju. Težave pa so se stopnjevale, ko je Damir poleti 2011 za sodelavce organiziral spoznavni piknik, v tem pa so njegovi delodajalci zaslutili težnje delavcev, da bi se organizirali v sindikat in pričeli s sindikalnim bojem, saj naj bi bile kratene delavske pravice, dogajale pa naj bi se tudi nepravilnosti pri že tako nizkih, kar mizernih izplačilih.
Pistotnik jih toži prek odvetniške pisarne Zidar Klemenčič (odvetnica Nina Zidar Klemenčič je žena aktualnega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča), ki je v Sloveniji vodilna v zadevah medijskega in informacijsko-telekomunikacijskega (IT) prava in si želi sto tožbo doseči precedenčno zmago v boju proti anonimnim aktivistom, kar navede tudi v tožbi in s tem pridobiti ekskluzivno titulo odvetniške pisarne, ki učinkovito preganja spletni aktivizem. Poleg zasebnih tožb je Pistotnik proti trojici sprožil še dve civilni tožbi.
Vsi trije obtoženci so krivdo odločno zavrnili in poudarili, da so na zatožni klopi po naključju, predvsem z namenom, da se jih utiša in prestraši preostale delavce, da ne bi več poskusili s sindikalnim organiziranjem in delovanjem znotraj koncerna.
V primeru Sintala gre torej za očiten razredni boj, kjer lastnik z vsemi možnimi pravnimi sredstvi in drugimi metodami pritiska na nekaj posameznikov ter jih finančno in psihično izčrpava, s čimer vsem ostalim zaposlenim in zainteresirani javnosti daje na znanje, kaj se jim lahko zgodi, če bi postali “preglasni”. Vendar se je boj pričel že nekaj let prej, v letu 2007, ko je Pistotnik, takrat predsednik upravnega odbora Zbornice RS za zasebno varovanje, odpovedal kolektivno pogodbo v zasebnem varovanju ter tako pokazal, kakšen je njegov poslovni credo.
Primer ni pomemben le za sindikalno delovanje, delavske pravice in soupravljanje podjetij, ampak tudi za spletno in medijsko svobodo v Sloveniji, saj skuša vodstvo podjetja brez konkretnih dokazov in na podlagi indičnih sodb obsoditi delavce, ki so se preko socialnih medijev postavili po robu izkoriščanju in mobingu delodajalca. Nikakor pa ne gre zanemariti niti dejstva, da je bila v tem primeru toženim kršena tudi ustavna pravica do zasebnosti, saj je sodišče zaradi kaznivega dejanja “razžalitve” odredilo zaplembo njihovih računalnikov, diskov in usb-jev, kar je nedopusten in nesorazmeren ukrep, ki je dovoljen le v redkih primerih mednarodnega terorizma, gospodarskega kriminala oziroma hujših kaznivih dejanj.
Iniciativa za demokratični socializem ostro obsoja tovrstno izkoriščevalsko ravnanje sodobnih kapitalskih lastnikov in menedžerjev, ki si javno podobo in zasebno premoženje gradijo na hrbtih delovnih ljudi, in podpira prizadevanja trojice, ki je pogumno stopila v bran zatiranih in izkoriščanih ter tako jasno pokazala, da lastniki podjetij s takimi pritiski ne morejo uspeti in ostati nedotakljivi. Sojenje se nadaljuje; v četrtek, dne 11. 12. 2014 je potekala tretja obravnava. Na vsaki obravnavi je bilo do sedaj prisotnih veliko aktivistov, sindikalistov in novinarjev, pa tudi članov IDS, ki so s tem pokazali, da jim ni vseeno za delavske pravice in pravico do svobodnega izražanja. Gre za primer, ki je vzorčen za tisoče delavcev v Sloveniji, ki so v podobnem položaju.
