Odziva dveh najvišjih predstavnikov slovenske oblasti na dogajanje v Luki Koper sta sramotna. Predsednik državnega zbora Brglez govori o “atentatu na državo”, premier Cerar pa se ne želi odzvati na povsem legitimen in upravičen poziv delavcev, naj pride v Luko, in odgovornost prelaga zdaj na vodstvo podjetja, zdaj na ministra za gospodarstvo Počivalška. “Ne bom pristal, da bi delavci vodili državna podjetja, še manj pa državo,” je avtoritarno dejal in se obregnil ob milijonsko škodo zaradi blokade dela v Luki, ki naj bi – naj nam kdo razloži povezavo – celo “bistveno poslabševalo možnosti za gradnjo drugega tira” ter seveda “škodilo ugledu Slovenije”, kar za nekatere še naprej ostaja ključna skrb.
Medtem pa večina medijev nadaljuje s pristranskim poročanjem o dogajanju: med drugim delavski upor v Luki primerjajo z jogurtno revolucijo v bivši Jugoslaviji in “dnom korporativnega upravljanja”, kjer naj bi upravljanje podjetja prevzela “ulica”. Brglez reproducira tovrstno poročanje, češ, saj delavci sploh ne vedo dobro, zakaj protestirajo, in v isti sapi prida, da sicer podrobnosti v zvezi s pristaniščem ne pozna. Drugi najpomembnejši človek v državi je tako nonšalantno pometel z delavskim uporom in več kot 4.000 podporniki, kolikor se jih je zbralo v torek na koprskem Titovem trgu, ampak gre številka v desettisoče širom Slovenije in v tujino – izrazi podpore namreč prihajajo od vsepovsod.
Nesprejemljivo je, da predstavniki oblasti delavcem oporekajo pravico do sodelovanja pri upravljanju podjetja ter da petkovo blokado kot legitimno sredstvo boja proti razprodaji Luke označujejo z uličarstvom in se na njihove pozive ne odzivajo. Očitno se bodo morali oblastniki podučiti, da imamo od osamosvojitve dalje v veljavi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, čigar novelo (ZSDU-1) je v sodelovanju z Združenjem svetov delavcev in ob podpori sindikatov pripravila koalicija Združena levica, državni zbor pa ga je na junijski seji zavrnil iz banalnih proceduralnih razlogov in sledeč neresničnim navedbam delodajalskih organizacij. Delavsko participacijo v razvitih gospodarstvih prepoznavajo kot najpomembnejši produkcijski dejavnik in kot ključ učinkovitega korporativnega upravljanja podjetij: sodelovanje pri upravljanju zagotavlja visoko stopnjo pripadnosti in motivacije, ki je gotovo večja od motivacije z donosnostjo obsedenih lastnikov finančnega kapitala. Če želi država ekonomsko učinkovita podjetja, potem mora razvijati sistem, ki bo delavce vsestransko vključeval v organizacijo kar pomeni vzpostavljanje in zagotavljanje ekonomske demokracije, ki pelje tudi v socialno pravičnejšo družbo.
Delavcem očitani ultimati in izsiljevanja so posledica brezbrižnosti te in mnogih predhodnih vlad. Infrastrukturni minister se potreb Luke in s tem vse države loteva z neznosno lahkotnostjo: pravi, da se v Luki ne bo uvedlo pristaniške uprave, a hkrati želi ponovno odpreti že potrjeno koncesijsko pogodbo za tretji pomol (podjetje Luka Koper ima namreč koncesijo nad celotnim področjem pristanišča), v vladnem dokumentu pa je zapisano, da je za podeljevanje koncesij potrebno uvesti pristaniško upravo – razumi kdor more. Gašpršič tudi zatrjuje, da se Luke ne bo privatiziralo, a hkrati pravi, da je potrebno poiskati strateške partnerje za vse željene in načrtovane investicije: v tej smeri gre seveda tudi projekt drugega tira, za katerega naj bi novoustanovljeno podjetje 2TDK pridobilo evropska sredstva, poiskalo zasebne vlagatelje in vodilo investicije, v prihajajočih dveh letih pa bi se dokapitaliziralo z 200 milijoni eur davkoplačevalskega denarja, še višji znesek pa bi prispevali zasebni vlagatelji s čimer bi se vzpostavilo javno-zasebno partnerstvo; državni delež dolga naj bi se poplačal s prodajo 49 % najdonosnejšega dela SŽ, podjetja Tovorni promet, avstrijskim železnicam, kar je naš parlament že omogočil s sprejetjem novele Zakona o SŽ. Z delno ali celotno prodajo logističnega holdinga, v katerega naj bi se, na pol leta star predlog direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa, povezala Luka Koper in SŽ, pa naj bi država po 25 letih odkupila drugi tir. Tudi zaradi teh zavajanj je minister zrel za odhod, enako seveda velja tudi za državnega sekretarja na ministrstvu za finance Metoda Dragonjo. Sicer človek s kilometrino si je na seji Komisije za nadzor javnih financ privoščil zavajanje s podatki o 2,5 % donosu na kapital v obdobju 2011-2013 namesto aktualnega donosa, ki znaša 15,4 %. Očitana nizka donosnot naj bi bila eden od razlogov za menjavo luških nadzornikov, do katere (zaenkrat) ni prišlo. Dragonja se je za zdrs sicer opravičil, nadaljuje pa z vztrajanjem, da bi morala Luka svoj donos na kapital vsaj podvojiti.
Mimogrede, Slovenija nima jasno opredeljenih pravil korporativnega upravljanja, niti sektorske strategije, vlada pa je šele dan po protestu in s polletno zamudo sprejela Program razvoja pristanišča za obdobje 2016-2020. Se pa oblastniki spomnijo na državna podjetja takrat, ko je potrebno iz njih počrpati dobiček: luška uprava je na včerajšnji skupščini delničarjev predlagala, da se za izplačilo dividend lastnikom porabi 9,52 milijona eur od 15,88 milijona eur lanskega čistega dobička; izglasovan pa je bil predlog SDH, naj se bilančni dobiček lastnikom izplača skoraj v celoti – ob tem ima država preko 67 % delnic, saj je neposredna lastnica z 51 %, preko SDH 11,13 % in preko KAD-a še nekaj več kot 4 %, nekaj pa še preko državnih podjetij (Zavarovalnica Triglav in Modra zavarovalnica).
Slovenska vladna garnitura se tako jasno kaže kot lakaj kapitala: SDH je že letošnjega januarja zahteval dobičke nad 50 milijonov eur, pa četudi na račun nižanja plač, odpuščanja in rezanja drugih z delom povezanih stroškov; hkrati pa država prihodke, generirane iz Luke in drugih podjetij v dražavni lasti, brez nadzora mnogokrat kanalizira za zasebne interese namesto v vzdrževanje in gradnjo skupnega dobrega, kar le še poglablja razslojevanje in revščino. Zato je upor delavcev v Luki Koper povsem legitimen: gre za njihova delovna mesta, gre za razvoj pomembnega infrastrukturnega podjetja, ki ga država s svojim zavlačevanjem ovira, gre za državo, ki bi z gradnjo 2. tira brez zasebnikov bistveno prihranila – premnoge prakse doma in v tujini vedno znova dokazujejo, da so javno-zasebna partnerstva skoraj po pravilu dražja od izključno javnih investicij.
Luka Koper je v letu 2015 v primerjavi z letom 2014 dosegla za skoraj dva milijona ton večji pretovor in ustvarila 184,3 milijona evrov čistih prihodkov ter čisti dobiček podjetja povišala za 12 % na 32,5 milijona evrov. Tako posluje kljub temu, da država zanjo že več let ne kaže nikakršnega posluha in jo skozi različne oblastne politične garniture poskuša privatizirati in uničiti. To vedo vsi zaposleni v Luki, tega se zaveda tudi širša lokalna in slovenska javnost, ki zelo dobro razume, kaj želi SDH v resnici storiti z Luko Koper v prihodnje, in ki je delavce podprla na torkovem množičnem shodu civilne iniciative Vstala Primorska – vstani Slovenija! Ignoranca prvega človeka vlade do tega nedvoumnega sporočila, sprenevedanje in zavračanje lastne odgovornosti ter po petkovi blokadi še arogantna in neodgovorna nepripravljenost sestati se z delavci Luke se mu lahko kaj hitro sprevrže v nevaren politični koktajl
