V Kranju, z nekaj manj kot 40 tisoč prebivalci četrtem največjem mestu v državi, smo že nekaj tednov priča nasprotovanju kakršnikoli obliki nastanitve beguncev. Pred dnevi so ime mesta neslavno proslavili s protestom, na katerem ni manjkalo neonacistične in domobranske simbolike. Z nasprotovanjem nastanitvi begunskih otrok v enem izmed dijaških domov v Kranju, pa smo očitno dosegli dno naše človečnosti. Proti nastanitvi begunskih otrok so svoj glas dvignili nekateri starši, 24 učiteljev Gimnazije Franceta Prešerna in Smučarska zveza Slovenije (dom namreč sodi v okvir panožnega športnega centra za smučarske skoke). Učitelji so se žal pokazali nevredni verzov “ne vrag, le sosed bo mejak”, verzov pesnika, čigar ime nosi šola. Medtem ko vrsta špornikov in športnih zvez velike napore vlaga v promocijo antirasizma in humanitarnih dejavnosti, pa SZS mladim športnikom ponuja zgled izključevanja otrok na podlagi njihovega porekla.
Naj spomnimo, da je Kranj v desetletjih po 2. svetovni vojni na krilih drugačnega gospodarskega sistema doživel bliskovit razvoj, ki mu je sledilo tudi množično priseljevanje. V Kranj so se priseljevali iz okoliških vasi, iz drugih krajev Slovenije, predvsem pa je veliko priseljencev prišlo iz takrat manj razvitih republik Jugoslavije. Večina nas je v Kranju takih ali drugačnih priseljencev ali njihovih potomcev. Mesto je takrat lahko sprejelo vse in se ni oziralo na pripadnost tej ali oni narodnosti ali veri. Prišlekom je Kranj ponudil službe in stanovanja (gradnja velikih sosesk na Planini in Zlatem polju), njihovim otrokom pa brezplačno šolanje ter vrsto možnosti za udejstvovanje v športnih in družbenih aktivnostih. Priseljenci smo na ta način Kranju dali novo identiteto in razvoj, slavo mesta pa je marsikateri od njih ponesel daleč čez meje takratne države.
Tudi gospodarstvo je delovalo v dobrobit Kranja. Družbeno lastništvo podjetij je omogočilo, da so se presežki vračali v lokalno okolje: v šole in vrtce, v igrišča in ceste, v šport in kulturo. Podjetja so lastno znanje vlagala v razvoj svetovno znanih produktov (npr. Iskrin telefon “Fitipaldi”), v dobro počutje delavcev (npr. razne sindilkalne športne lige ipd.) ter v lokalno skupnost (gradnja šol, vrtcev, infrastrukture…).
30 let kasneje kaže Kranj popolnoma drugačno sliko. Podjetja, ki so nekoč dajala kruh in omogočila dostojno življenje večini prebivalstva, smo prodali ali pa so propadla. V kranjski industriji je zaposlenih le še nekaj tisoč ljudi (nekoč jih je bilo samo v Iskri zaposlenih več tisoč), mnoge paradne panoge pa so izginile iz gospodarskega zemeljevida mesta. Kranjčani se na “šiht” namesto s kolesom na Labore ali Savsko loko vozijo v Ljubljano. Tisti, ki službe še imajo. Mladi vse pogosteje razmišljamo, v katero državo se s trebuhom za kruhom odseliti.
Dobički kranjskega gospodarstva se preko prodanih podjetij stekajo v tujino, k raznim “offshore” in “hedge” skladom ali nabiralnikom v davčnih oazah. Nekaj tega dobička seveda kapne tudi v žepe domačih povzpetnikov, ki so se v času tranzicije znašli na pravem mestu. Nekaj podjetij so novi menedžerji pognali v stečaj ali propad. Ampak ti tujci so najbrž dobri “evropejski” tujci in si zaslužijo dobiček, ki ga ustvarimo prebivalci Kranja. Prav tako si dobiček očitno zaslužijo mali domači buržuji in tajkuni.
Kranjčani pa se medtem bojijo peščice beguncev, ki v strahu za lastno življenje bežijo čez polovico Evrope. Ki so se pripravljeni vkrcati v napol podrto barkačo in se podati čez morje smrti med Turčijo in Grčijo. Nekateri se na vse kriplje branijo beguncev, ki bi se pri nas lahko za en dan spočili, se najedli in umili. Kajti večina beguncev sploh ne namerava ostati v Kranju ali Sloveniji, saj vedo, da taka kapitalistična kolonija niti njim, niti njihovim otrokom ne obeta nobene boljše prihodnosti. Četudi bi želeli ostati v Kranju, bi kmalu spoznali, da so prišli v mesto, ki ga je 20 let kapitalizma spremenilo v navadno provinco, kjer se vse bolj dviga glas skrajne desnice, ki se ji malodušno prebivalstvo ni sposobno upreti, ali pa jo celo bolj ali manj odkrito podpira.
Še najbolj se zato nekateri bojijo tistih nekaj deset migrantov, ki bi zaradi takega ali drugačnega razloga lahko ostali v našem mestu, ter med nas vnesli nekaj novega. Med njimi je posebej nevarnih nekaj deset otrok, ki bi jih lahko nastanili v isti internat, kjer stanujejo naši šolajoči se otroci. Očitno smo Kranjčani že popolnoma pozabili, da nas v Kranju živi 90% takih ali drugačnih priseljencev. Namesto, da bi beguncem pomagali, jim je treba pokazati, da tukaj niso dobrodošli. Pri tem pa ne vidimo, da so resnična grožnja mestu tisti tujci in lokalni mogotci, v katerih žepe se stekajo dobički naših podjetij, dobički od našega dela.
Mladih smučarskih skakalcev zato v resnici ne ogrožajo njihovi sirski vrstniki, temveč kapitalisti, ki so razrušili kranjsko gospodarstvo in našo prihodnost. Nekoč je bil Kranj že lahko dom za vse, danes je vse manj dom za kogarkoli. Čas je, da Kranjčani in Kranjčanke pokažemo na resničnega sovražnika, grešnega kozla pa prenehamo iskati tam kjer ga ni – v ljudeh, ki prav tako kot mi stremijo k boljšemu življenju.
