Vabimo vas na predavanje dr. Franka Dote z naslovom Glasovi seksualne modernosti: zgodovina nedokončane dekriminalizacije homoseksualnosti v Jugoslaviji (1918-1977).
Predavanje bo v četrtek, 22. februarja 2018, ob 18.00 v Galeriji ŠKUC (Stari trg 21 v Ljubljani).
Predavanje organizirata Društvo ŠKUC (ŠKUC LL) in Levica Ljubljana.
Vse do srede 1950. let je bila homoseksualnost v socialistični Jugoslaviji videna kot „buržuazna sprevrženost“ in plod „nenasitnega kapitalizma“, podlegli so ji le „dekadentni intelektualci“, meščanski razred, duhovščina in brezposelni, ki naj bi „kvarili zdravo delavsko mladino“. Ta ideološka premisa se je odražala v nizu sodnih procesov proti homoseksualcem v mnogih večjih mestih ter v Kazenskem zakoniku, ki je za „protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola“ predvidel dve leti zaporne kazni. Vendar arhivski viri kažejo, da odločitev o kaznivosti homoseksualnosti ni bila niti sama po sebi razumljiva, niti sprejeta s konsenzom. Nasprotno, prvotna namera vrha Partije in države je bila popolna dekriminalizacija moške homoseksualnosti, vendar so različni glasovi svarili, da izgradnja socializma zahteva „novega zdravega človeka“ – ideološko kategorijo, iz katere je v naprej izključena vsaka oblika neheteroseksualnega življenja.
S slabitvijo ideološke zasičenosti in velikim zaletom družbene modernizacije, homoseksualnost kmalu ni več smatrana za zločin, ki spodkopava socializem ter je uvrščena med kazniva dejanja, za katera je mogoče izreči pogojno kazen ali le sodni opomin.
Lezbični odnosi so v celoti dekriminalizirani leta 1951. Od 1960.let naprej so zdravniki, seksologi in pravniki vse pogosteje in glasneje javno zagovarjali nujnost popolne dekriminalizacije tudi moške homoseksualnosti. To se je zgodilo leta 1977, vendar zgolj v dele federacije (Slovenija, Hrvaška, Črna Gora , Vojvodina), nikakor ne brez javnih polemik, konfliktov ter intervencije z vrha Zveze komunistov Jugoslavije. Ta delna dekriminalizacija in depatologizacija homoseksualnosti so odprle prostor širjenju ne le zahodnega seksološkega okvirja, ampak tudi modelov samoorganizacije in emancipacije gejev in lezbijk, ki so v marsičem zrcalili evropska liberacionalistična gibanja tistega časa.
Franko Dota je doktoriral iz zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu, leta 2017 je obranil disertacijo z naslovom Javna i politička povijest muške homoseksualnosti u socijalističkoj Hrvatskoj (1945-1989). Je avtor monografije Zaraćeno poraće (2010), v kateri analizira historiografske narative o izselejvanju Italijanov iz Istre in Reke po II. svetovni vojni. Leta 2015 se je izpopolnjeval na na Oddelku za zgodovino FF Beogradu in raziskoval arhivsko gradivo raziskoval socialno, pravno in medijsko zgodovino homoseksualnosti v socijalistični Jugoslaviji. Je sodelavec FF na Reki, kjer poučuje metodologijo historiografije in teorije ter zgodovino historiografije. Deset let je vključen v hrvaško LGBT gibanje, je soustanovitelj in član Zagreb Pride – Povorke ponosa LGBTIQ oseb. Nedavno je uredil hrvaški prevod dela Seksualnost u Europi dvadesetoga stoljeća, ameriške zgodovinarke Dagmar Herzog.