Pred dvajsetimi leti, med 19. in 21. julijem 2001, je potekal vrh G8 v italijanski Genovi. V ligurskem obmorskem mestu, kjer je stoletja nazaj genoveška republika gradila temelje nove kapitalistične ureditve, so se zbrali voditelji osmih najmočnejših držav na svetu, da bi razpravljali o glavnih usmeritvah svetovne trgovine. Vsaj od protestov v Seattlu leta 1999 so takšna srečanja neoliberalnih elit spremljali tudi protesti pisane združbe nasprotnikov, ki so ji novinarji nadeli ime protiglobalizacijsko gibanje, sami pa so se raje poimenovali gibanje za drugačno globalizacijo. Protestniki so nasprotovali tako neformalnim srečanjem navplivnejših voditeljev, ki so sprejemali odločitve v imenu celega sveta, kot tudi neoliberalnim politikam, ki so jih takšna srečanja podpirala in usmerjala.
Proteste ob vrhu G8 leta 2001 so spremljali ulični spopadi, ki so se zaključili s krvavo maščevalno akcijo italijanske policije nad organizatorji, protestniki in novinarji, ko so že po zaključku protestov vdrli v prostore nekdanje šole Diaz in brutalno pretepli tam speče ljudi. Ta travmatični zaključek, ki je pokazal vso surovost represivnega aparata države, če ta le dobi zeleno luč vladajoče politike, je ostal v globokem spominu generacije, ki se je udeleževala protestov po celem svetu. Še bolj to velja za tragično smrt 23-letnega Carla Giulianija, ki ga je prav 20. junija 2001 pokončal strel iz karabinjerske pištole; Italijan je tako postal prvi mučenik gibanja.
Ob opozarjanju na policijsko brutalnost pa ne podcenjujmo pomena in vpliva protiglobalizacijskega gibanja za prihodnje nasprotovanje neoliberalnemu kapitalizmu. Prehod v novo tisočletje je bil namreč čas velikega razmaha prostotrgovinskih sporazumov. Evropska unija se je pripravljala na veliko širitev na vzhod, vključno s Slovenijo. Kitajska je bila na začetku strmega gospodarskega vzpona, ki je v dveh desetletjih prehitel ZDA. Na pomenu so pridobile nadnacionalne organizacije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ter srečanja, kot je vsakoletni Svetovni gospodarski forum v švicarskem Davosu. Konec zgodovine je pomenil odpravo vseh ovir za gibanje kapitala in brezobzirno konkurenco na račun nižanja delavskih pravic in okoljskih standardov.
Protiglobalizacijski protesti so združili nasprotnike razvoja, ki ni dopuščal alternative in jo je pravzaprav zanikal. V skupni fronti so se znašli sindikati, levičarske politične stranke, okoljevarstvene organizacije, gibanja za obdavčitev finančnih transakcij in odpust dolgov državam v razvoju ter antikapitalistične, socialistične in anarhistične skupine. Vzniknila so alternativna srečanja, kot je Svetovni socialni forum. Neoliberalnemu enoumju se je uprla pluralna paleta skupin in posameznikov, ki je dala nov zagon političnim gibanjem in strankam, ki so začele iskati in se boriti za alternativo kapitalizmu. Obdobju iskanja drugačnih oblik horizontalnega političnega delovanja, ki je (v zahodnem svetu) doseglo vrhunec z gibanji Occupy, je sledilo obdobje vrnitve k bolj klasičnemu načinu strankarskega in institucionalnega organiziranja.
Po dvajsetih letih je jasno, da cilji protiglobalizacijskega gibanja niso bili doseženi. Eden izmed razlogov, zakaj je kapitalizem tako trdoživ, je namreč tudi to, da se spreminja. Spreminja se, da lahko obstane. Vendar njegovi problemi ostajajo enaki: neenakost v svetu se veča, okoljski problemi se zaostrujejo in že kažejo zelo konkretne posledice. Zahteve po obdavčitvi multinacionalk ostajajo, medtem ko si njihovi milijarderski lastniki lahko privoščijo zasebno dirko v kolonizaciji vesolja.
A kljub temu da protiglobalizacijskemu gibanju ni uspelo doseči glavnih ciljev, predstavlja to gibanje po eni strani prvi poskus zasuka smeri razvoja kapitalizma od porazov realno obstoječih socializmov dalje in obuditev idej o njegovi alternativi v času, ko so politične in gospodarske elite še lahko razglašale “konec zgodovine”. 20 let kasneje se boj za drugačen svet nadaljuje.
