Danes mineva 200 let od rojstva Friedricha Engelsa, Marxovega sodelavca in soborca. Njegov prispevek k razumevanje sveta in socialistični doktrini bo ostal aktualen, vse dokler bodo ljudje trpeli zaradi razredne družbene ureditve in vse dokler se bodo borili za brezrazredno, človečno družbo.
Engels je bil v prvi vrsti Marxov nepogrešljiv sodelavec na vseh področjih. Sodeloval je pri vseh njegovih znanstvenih odkritjih (skupaj sta napisala tudi Komunistični manifest, Engels pa je po Marxovi smrti uredil 2. in 3. zv. Kapitala), skupaj sta delovala v revolucionarnih organizacijah in ustanovila njihovo prvo Internacionalo. Engels je znanstveno obdelal nekatera področja, ki jih Marx skoraj ni obravnaval, zlasti odnos med človeštvom in naravo ter razvoj družine, zasebne lastnine in države. Po politični plati je pripomogel k razvoju nemške socialdemokratske stranke, pri čemer je že zgodaj kritiziral oportunizem, ki je v 20. stoletju povzročil ogromno škode delavskemu gibanju.
Marx in Engels nista pisala utopij. Doktrino sta razvijala na podlagi analize dejanskih revolucionarnih gibanj in zgodovinskih okoliščin. Čeprav so se okoliščine drastično spremenile, je bistvo kapitalizma ostalo nespremenjeno: monopol vladajočega razreda nad produkcijskimi sredstvi, ki omogoča izkoriščanje delovnih ljudi in ovira zadovoljevanje človeških potreb. Prav tako se ni spremenilo bistvo kapitalistične države, zato je aktualna tudi Engelsova analiza. Država ni nevtralna institucija, ampak oblast, ki nastane, ko se družba razcepi na razrede, in ki služi ohranjanju oblasti vladajočega razreda. V kapitalistični državi vladajoči razred ne vlada neposredno. V pravnem in političnem pogledu ljudi ne razločuje glede na razred ali premoženje (priznava splošno volilno pravico, enakost pred zakonom). Takšna država opravlja celo številne koristne funkcije (organizira zdravstveno in socialno varstvo, izobražuje.) A tudi v tej obliki nesporno ščiti kapitalistično ureditev. Načeloma varuje vsako zasebno lastnino, veliko in malo. A ker je odločilna lastnina – kapitala – v rokah vladajočega razreda, s tem varuje monopol, zaradi katerega lahko ta razred živi od dela drugih, človeštvu pa kljub napredku znanosti in tehnologije preprečuje, da bi se rešilo revščine, nasilja in zaostalosti.
Engelsovo delo je posebno aktualno zdaj, ko se razredna nasprotja zaostrujejo, na kar se vladajoči skupine, odzivajo z zaostrovanjem državne represije ter s poseganjem v svoboščine. Engels nam je priskrbel kompas, po katerem se lahko socialisti ravnamo tako v dnevnopolitičnih bojih kot strateško: Preprečiti moramo vse, kar povečuje moč državnega aparata in s tem vladajočih razredov nad delovnimi ljudmi, braniti in razvijati pa tisto, kar delovnim ljudem pomaga in jih ščiti. Zato je prav, da smo se dvignili proti oboroževanju za operacije v tujini, s katerimi se ohranjajo privilegiji zahodnih držav v svetu, proti povečevanju pooblastil vojske in policije nad civilnim prebivalstvom. Upravičeno zahtevamo, da se javna sredstva raje uporabijo za zdravstveno in socialno varstvo ter da nasprotujemo temu, da bi se z njimi okoristili različni zaslužkarji. Upravičeno zahtevamo višje plače, najprej minimalne in potem vse druge, razen tistih, ki so že zdaj previsoke, in da zahtevamo pravičnejšo obdavčitev vseh dohodkov, tudi od kapitala. Upravičeno nasprotujemo temu, da se državne medije, šole in muzeje uporablja za indoktrinacijo z vladajočo ideologijo.
Toda »Engelsov kompas« kaže, da to ni dovolj. Niti najbolj demokratična kapitalistična država, v najbolj privilegiranem delu sveta, v najboljših časih, ni odpravila izkoriščanja, revščine in nepotrebnega trpljenja. Še več, razvoj v privilegiranih delih sveta je vedno povzročal nerazvitost drugod in uničenje okolja po vsem svetu. Če hočemo človečno družbo, moramo odpraviti vzroke nečlovečnosti v sedanji ureditvi. Zato bo treba preseči tudi »civilizacijske dosežke«, kot sta meščanska demokracija in »pravna država«, kajti ti dosežki ne presegajo razredne organiziranosti družbe. Monopol nad produkcijskimi sredstvi (kapitalistično gospodarstvo) in oblastjo (kapitalistično državo) bo morala nadomestiti organizacija resnično enakopravnih, in na ta način resnično svobodnih ljudi.
