V Franciji se je danes uradno začel potencialno največji stavkovni val v zadnjih nekaj desetletjih. Stavkajo tradicionalno militantni transportni sindikati, ki so zaustavili promet po celotni državi. Pridružujejo se jim poštarji, reševalci, policisti, gasilci in učitelji.
Sindikalne centrale so pozvale k splošni stavki zaradi pokojninske reforme. Bojijo se, da bodo načrtovane spremembe predsednika Macrona pod pretvezo poenotenja sistema prisilile marsikaterega delavca, da dela dlje kot do zdaj predvidenih 62 let starosti.
Dobro leto od prvega protesta gibanja rumenih jopičev tudi drugih razlogov za nezadovoljstvo ne manjka: rahljanje zakonske zaščite delavcev pred odpuščanjem, kapitalske subvencije, privatizacija in navsezadnje podražitev bencina, ki je pognala podeželsko Francijo na ulice, kjer vsak konec tedna vztraja še danes.
Francoskega predsednika Emmanuela Macrona so evropske elite razglasile za čudežnega dečka sredinske politike. Macron je tisti politik, ki naj bi pokazal pot, kako uspešno ubraniti liberalno sredino pred naraščajočo močjo “populistov” tako z levega kot z desnega pola. Na parlamentarnih volitvah leta 2017 je Macronova lista pobrala absolutno večino sedežev – po zaslugi totalnega poloma levosredinskih socialistov in rekordnih številk razočaranih volivcev, ki so ostali doma.
Ta absolutna večina skupaj z visokimi pooblastili, ki jih ima funkcija predsednika Francije, in izrednimi varnostnimi razmerami, ki so bile razglašene po terorističnih napadih v Parizu leta 2015 in nikdar preklicane, omogoča Macronu, da se spopada z močnimi sindikati in upornim ljudstvom.
Izogibanje “odvečnim” demokratičnim postopkom, odločnost v antisocialnih in protržnih ukrepih, prezir do množic in široka raba represivnega aparata so natanko tisto, zaradi česar je Emmanuel Macron čudežni deček liberalnih elit.
Takšna je namreč Evropa, ki so si jo zamislili. Toda francoski delavci in delavke pravijo drugače.
En svet, en boj.
