Soočamo se z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni. Po podatkih UNHCR je po svetu razseljenih ali notranje razseljenih več kot 60 milijonov ljudi. Velik del teh na Bližnjem vzhodu, predvsem Siriji. Gre za posledice dolgoletnega ekonomskega izčrpavanja držav svetovne periferije in politične destabilizacije tega območja – invazije na Irak koalicije voljnih, katero je z Vilensko izjavo podprla tudi Slovenija, aktivnosti ZDA pri poskusu spremembe režima v Siriji, deloma tudi z oboroževanjem skrajnih skupin, ki so se sedaj prelevile v t.i. Islamsko državo. Zaradi razmer, ki močno presegajo državljansko vojno in predstavljajo pravo morijo, je veliko število ljudi prisiljeno bežati pred skrajnimi borci ISISa. Podobne situacije, s podobnimi vzroki, se odvijajo vse od Turčije pa do Tunizije. Gre za begunce, ki jim je potrebno zagotoviti azil.
Tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji, smo ob vzponu te begunske krize bili sprva priča neverjetnim pomislekom, ki so se sklicevali predvsem na domneven varnostni vidik, na možnost zlorabe begunske humanitarne krize s strani potencialnih teroristov. Ta strah je v času, ko bi se morale države članice EU najodločneje in najhitreje odzvati, povzročil zapiranje EU meja ter sprožil val politične kriminalizacije migrantov, rasizma in ustvarjanja delitev. Nemčija, Francija, Velika Britanija so se preventivno zaprle, Madžarska je pričela graditi zid. Tudi Slovenija se v tem postopku ni odzvala primerno, sprva z iskanjem minimuma (250 beguncev) v okviru kvot ter taistim poudarjanjem varnostnega vidika, ki znatno prispeva k neupravičeni kriminalizaciji migrantov in spodbuja predsodke.
V zadnjih dneh smo sicer bili priče nekolikšni spremembi stališča Vlade in Ministrstva za notranje zadeve, ki sedaj krizi priznava humanitarni status ter dopušča možnosti, da Slovenija sprejme večje število beguncev ter napoveduje lajšanje “prehoda” ali “prihoda” beguncev. Vendar to je še daleč od potrebnega. V poslanski skupini Združena levica namreč menimo, da bi morala Slovenija, v okviru zunanjepolitičnega delovanja, postati zgled s sprejetjem vrste ukrepov.
1. Vlada bi morala že ob nastopu begunske krize pripraviti osnutke strategije za njeno solidarno in humanitarno reševanje v Sloveniji (in EU).
2. Poskrbeti bi morala za varen in zakonit dostop beguncem do Slovenije ali držav, kamor se želijo zateči in zaprositi za azil.
3. Slovenija bi morala, po zgledu Nemčije (ki sicer v trenutni krizi ne ravna zgledno), morala suspendirati Dublinsko proceduro, ki določa vračanje beguncev v EU državo vstopa.
4. Sprejeti akcijske načrte namestitve, ki ne bi temeljil na marginalizaciji ali getoizaciji, to je nameščanju večjega števila beguncev na omejeno območje, temveč na razpršeni poselitvi, ki bi posledično omogočala lažjo integracijo in bližji stik z okoljem.
5. V okviru zgornje točke sprejeti vse možne ukrepe, za olajšanje integracije beguncev z vidika premoščanja kulturnih in jezikovnih ovir.
6. V okviru 4) točke sprejeti vse možne ukrepe, ki olajšujejo integracijo beguncev, v šolah, zdravstvo, delovno okolje.
Celotna evropska javnost, ki prepetuira islamofobijo in ksenofobijo, bi se morala spomniti, da so prebivalci Evrope do 70. let prejšnjega stoletja bili največja migrantska skupina. Na prelomu v 20. stoletje je samo v ZDA odšlo več milijonov Evropejcev, tudi Slovencev. Prav tako je bila Slovenija v devetdesetih zmožna velike poteze, sprejetja več kot 40.000 beguncev iz držav bivše Jugoslavije. S tem v mislih bi morala Sloveniji postopati tudi v tem primeru, zgledno.
V Združeni levici verjamemo, da so begunci, ki iščejo varno zatočišče ljudje, ki jim je prav tako kot ostalim potrebno, skladno z najvišjimi standardi, zagotoviti vse pravice. Za njih, tako kot za trenutne državljane in prebivalce Republike Slovenije, morajo veljati enaki socialni standardi.
