V Iranu so zaradi hudih gospodarskih razmer nedavno izbruhnili protesti. Tako kot v nekaj drugih primerih po svetu je sodu izbilo dno nenadno in skokovito povečanje cen goriv.
Ljudstvo se je odzvalo z napadi na vladna poslopja, vojašnice in banke. V dosedanjih nemirih je življenje izgubilo po raznih ocenah od nekaj deset do več sto ljudi. 16. novembra je vlada uvedla še blokado spletnih strani z namenom, da onemogoči komunikacijo med protestniki ter zaduši širjenje protivladnih informacij in dokazov o brutalnem obračunavanju s protestniki.
Iran doma namreč uveljavlja neoliberalne in varčevalne ukrepe. Dominantna frakcija vladajočih elit namreč upa, da bodo tovrstne politike vstopnica za ponovno vključitev Irana v mednarodno skupnost.
Toda rezultat tovrstnih politik je množica brezpravnih delavcev, navajenih na nizke mezde, razlaščenih prihrankov in discipliniranih s pomočjo avtoritarnih ukrepov.
Na drugi strani vladni krogi, še posebej veljaki iz kroga Revolucionarne garde, nimajo težav najti 6 milijard dolarjev letno za vojno v Siriji. S ponovno integracijo v globalne trge pa bi še poglobili svoj monopol nad gospodarstvom in politiko. Gre za okoli 2.300 moških, večinoma perzijske narodnosti, ki v več kot 80-milijonski državi obvladujejo vse sfere javnega življenja. Ta majhen del političnih elit je v iranskih bankah ustvaril 9,2 milijarde dolarjev veliko luknjo, odpisane dolgove pa so plačali navadni ljudje.
Rešitev za Iran torej ni ne v nostalgiji za nekdanjim prozahodnim šahovim režimom in ne v nekritični obravnavi kvaziprotiimperialistične vlade, saj gre le za dve plati istega kapitalističnega kovanca. Rešitev je lahko samo tista, ki upošteva milijone revnih delavcev in študentov v iranskih urbanih središčih, različne etnične in verske skupine, podeželsko prebivalstvo in tudi 1,2 milijona iranskih nomadov.
