Letošnji mednarodni dan migrantov je za Slovenijo in celotno Evropsko unijo nedvomno unikaten. Prvič v petnajstih letih, odkar se obeležuje mednarodni dan migrantov, bodo ta dan zaznamovale bodeče žice in vojaške patrulje na mejah ter zbirni centri za begunce, ki spominjajo na novodobna koncentracijska taborišča. Vse skupaj je že dolgo časa začinjeno tudi z obilico sovražnega govora, naperjenega predvsem proti migrantom.
Vse od konca hladne vojne razmere na mejah niso bile takšne kot so danes. In če se je stanje takrat opravičevalo z neko resno grožnjo vojaškega napada enega ali drugega bloka, se danes to opravičuje s fabriciranimi in za lase privlečenimi grožnjami golorokih, utrujenih in pogosto bolehnih ljudi, ki bežijo pred vojno, nasiljem in revščino. Največ sovražnega govora nastane ravno tej zadnji točki.
Po terminologiji Združenih narodov migranti namreč niso samo begunci. To so ljudje, ki se zaradi iskanja boljših življenjskih pogojev – dela, izobrazbe, ponovne združitve z družino in podobnih razlogov selijo iz enega konca države, celine ali sveta na drugega. Ne grozi jim neposredna nevarnost pregona ali smrti. In če ob prizorih nasilja na bližnjem vzhodu in Afriki še nekako skozi zobe pristajamo na sprejem beguncev, med njimi vztrajno iščemo, izločamo in repatriiramo migrante, ki begunsko krizo »zlorabljajo« za to, da bi nam vzeli delovna mesta, stanovanja, socialne podpre in tako naprej.
Pri tem pozabljamo na to, da sta revščina in lakota lahko prav tako smrtonosni kot bombe. Pozabljamo na to, da so bili naši predniki, morda celo starši migranti. Na to, da se vsako leto na stotine, če ne tisoče Slovencev, predvsem mladih izseli v tujino, kjer iščejo boljše priložnosti za življenje in zaposlitev. In ne nazadnje pozabljamo na to, da je t.i. razviti svet, s svojimi zunanje-varnostnimi in zunanje-ekonomskimi politikami glavni krivec za probleme v državah iz katerih ljudje bežijo.
Zato v Združeni levici na mednarodni dan migrantov pozivamo slovensko politiko in državljane k samorefleksiji in razmisleku o tem, ali bomo še naprej »živeli po starem« in iskali grožnje v ljudeh, ki bežijo pred izkoriščanjem, lakoto in smrtjo, ali pa si bomo prizadevali za spremembo svetovnega političnega in gospodarskega sistema, katerega obstoj temelji na vojnah in izkoriščanju.
Bodeča žica in vojska na meji ter zaostrene migracijske politike ne rešujejo temeljnih vzrokov, zaradi katerih ljudje sploh zapustijo svoj dom. In vse dokler tej temeljni vzroki za migracije ne bodo odpravljeni, se bodo ljudje še vedno podajali na tvegano pot v boljši jutri.
