(Dan državnosti, 25. junij 2019)
Danes stara garda ponovno ne bo zamudila priložnosti za zadovoljno trepljanje po ramenih. Osamosvojitelji si bodo morebiti postavili še kakšno spominsko ploščo. Preostali imamo manj razlogov za slavje.
Odcepitev Slovenije od Jugoslavije je bila posledica nezmožnosti jugoslovanskih političnih elit, da se spopadejo z ekonomsko in politično krizo osemdesetih. Ob odsotnosti prepričljivega načrta za nadgradnjo in nadaljevanje socialističnega projekta doma in neuvrščenosti v mednarodni politiki se je kot naravno vsiljevalo posnemanje zahodnih zgledov. Med političnimi elitami Jugoslavije od Beograda do Ljubljane se je krepilo prepričanje o nujnosti “liberalizacije”, kar je bil evfemizem za razgradnjo družbene lastnine in uvedbo kapitalističnih družbenih odnosov. Kot socialistični projekt je bila Jugoslavija mrtva, že mnogo preden so jo razklali nasilni nacionalistični spopadi.
Zato ne preseneča, da je prva od republik, ki se je osamosvojila, svojo suverenost utemeljila na posnemanju zahodnih vzorov. Projekt vstopa v “evroatlantske integracije” je za desetletje povezal celoten politični razred in presegel vsa druga ideološka razhajanja med političnimi strankami. Vstop v zvezo NATO naj bi Sloveniji namenil mesto podizvajalke ameriškega imperializma, vstop v EU in evrsko območje pa naj bi domače elite odrešil še obveznosti vodenja samostojne gospodarske politike. Zgolj pripoznanje tujega gospodarja nam je lahko potrdilo, da smo za vselej zapustili divje barbarstvo Balkana in vstopili v svet zahodne Civilizacije.
Danes živimo z dediščino takšne poti. Vsebinska praznost in medlost vladajoče politike, hlapčevska zunanja politika, razprodaja državnega premoženja, izvoz, ki temelji na nizkih plačah, širjenje prekarnosti in šibka socialna država – vse to niso odkloni, temveč resnični obraz osamosvojitve.
Državnost, na katero bomo lahko ponosni, si moramo šele izboriti.
