“Ne bojim se smrti, bojim se upokojitve.”
Protestnik v Čilu
Duh Augusta Pinocheta nikoli ni zapustil Čila. Zapisal se je v njegovo ustavo in se utelesil v trenutnem predsedniku Sebastiánu Piñeri. 69-letni milijonar, eden najbogatejših ljudi v Čilu, je prvi desničarski predsednik od konca diktature leta 1989. Na ulicah Santiaga se danes odvija podobna zgodba kot v času državnega udara leta 1973. Med stolpnicami se valijo tanki, protiizgrednim policistom delijo kokain, protestnikom namerno streljajo z gumijastimi metki v oči in na ulicah vladajo vojne razmere.
Vse se je pričelo s podražitvijo vozovnic za podzemno železnico. Študentje so organizirali kolektivne akcije, na katerih so protestno preskakovali zapornice za vstop na podzemno železnico. Do sredine oktobra so upori prevzeli celoten Santiago, dohodki prevoznega podjetja pa so uplahnili za kar četrt milijona dolarjev.
Upori bi prej ali slej izzveneli, vendar ne v državi, ki jo je pustil za seboj Pinochet. Policija se je surovo spravila nad študente, iz policijskih vozil so mladenke in mladeniči odhajali pretepeni, izmučeni in včasih tudi zlorabljeni. Spomin na Pinochetovo diktaturo, še kako živ v mislih Čilencev, je prebudil razredni ponos, bes in maščevalnost.
18. oktobra se je narod pognal na ulice. Tisti dan nihče ni plačal vozovnice. Manjkali sta samo še dve usodni napaki Sebastiána Piñere: zapora celotnega prevoznega omrežja ob 16.00 na delovni dan in fotografija, ki je zaokrožila po spletu, na kateri 69-letni milijonar v času protestov proslavlja v elitni restavraciji, obiska katere si večina prebivalstva nikakor ne more privoščiti. Santiago je vzplamtel. Postaje in trgovine so končale v ognjenih zubljih in tisoči so se zgrnili v prestolnico, da obračunajo s sistemom, ki jih je zadušil v njihovem lastnem potu. Kmalu so bile podražitve umaknjene, a to za Čile ni bilo več dovolj. “Nikoli več. Neoliberalizem se je rodil v Čilu in v Čilu mora umreti,” se je razleglo po ulicah Santiaga.
Neoliberalizem včeraj
Vse se je pričelo v letu 1973 z državnim udarom in diktaturo Augusta Pinocheta. Ta je Čile ponudil za poskusnega zajčka za neoliberalno doktrino: privatizacija storitev, deregulacija trgov, linearna davčna stopnja in koncesije za tuje multinacionalke. V osemdesetih letih so sledile še bolj agresivne politike, ki so vedno bolj kopičile bogastvo v rokah čilenskih elit, revno prebivalstvo pa potiskale vedno globlje v revščino. Zdravstvo, šolstvo in pokojninski sistem so bili privatizirani. Leta 1982 je gospodarstvo praktično propadlo, svobodni trg in revščina sta pustošila z roko v roki med Andi in Atacamo.
Čile je danes ena najdražjih držav v Latinski Ameriki in mogoče najbolj neenaka družba med vsemi razvitimi državami. Polovica celotnega delovnega prebivalstva zasluži pičlih 500 dolarjev mesečno, medtem ko 0,1 odstotka najbogatejših razpolaga s petino nacionalnega dohodka. Privatizirano zdravstvo in šolstvo cvetita, medtem ko javnih zdravstvenih storitev praktično ni, vse dokler se ne znajdeš na robu smrti. Temelji Čila se šibijo pod težo divje in razrasle različice kapitalizma. Le vprašanje časa je, kdaj in kako se bodo sesedli.
Čilenci imajo zavedanje o razrednem boju zapisano v krvi. Preganja jih surova el hambre, kar v slovenščino prevajamo kot lakoto. Vendar je el hambre proti lakoti tisto, kar je bes proti jezi. Čilenci so odločeni, da Pinochet enkrat za vselej izgine s čilenskih tal. Protestniki se vračajo nazaj na fronto, pa čeprav samo še z enim zdravim očesom.
Neoliberalizem danes
“V vojni smo z močnim in neumornim sovražnikom, ki ne spoštuje ničesar ali nikogar,” vpije Sebastián Piñera. “Sovražnik” je njegovo lastno ljudstvo. Čilenska vojska je na ukaz odkorakala na ulice in uperila cevi v civiliste, ki so si iz smetnjakov zgradili ščite. V mesecu dni je bilo ubitih najmanj 22 protestnikov, več kot 2.300 je ranjenih. Več kot 200 protestnikov ima hude poškodbe oči.
Surove neoliberalne politike so pripeljale do stanja, v katerem revni delavci odplačujejo državne dolgove in nosijo breme ekonomskih kriz. Neoliberalizem je rodil jezo, zamero in prezir do politike. S tem pa ustvaril priložnosti za desne demagoge, kot je Piñera.
Toda brce in klofute, ki so jih policisti zadali študentom, so naposled zbudile Čile. Šele ko bo odpravljen sistem, ki proizvaja neenakost in nasilje, bo ponovno zavladal mir.
Es el canto universal
Cadena que hará triunfar
El derecho de vivir en paz
