Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je odločil, da ne bo podpisal spornega trgovinsko-investicijskega sporazuma s Kanado, dokler ne bo znana odločitev sodišča EU o pravni (ne)skladnosti arbitražnega mehanizma ICS, ki ga vsebuje sporazum CETA.
Odločitev je pomembna, saj želijo politične elite iz Nemčije in Nizozemske pohiteti z ratifikacijo sporazuma, s tem pa pritisniti na ostale države članice. Gre za nadaljevanje agresivne trgovinske-investicijske politike, s katero želijo evrobirokrati kapitalu omogočiti še večjo svobodo, predvsem na račun okolja, socialnih pravic in demokratičnega odločanja.
CETA je sicer že v “začasni veljavi”, ki jo je – kljub drugačnim zavezam – potrdila tudi koalicija Mira Cerarja. Kasneje je Belgija pred Sodiščem EU sprožila spor o pravni ustreznosti mehanizma ICS, vgrajenega v sporazum. Ta namreč vzpostavlja paralelno sodstvo za multinacionalne korporacije, s katerimi lahko slednje izsiljujejo države. Na pobude in pritiske Levice se je primeru Belgije kasneje pridružila tudi Slovenija.
Ravnanje avstrijskega predsednika v procesu ratifikacije sporazuma CETA kaže, da je na ravni evropskih zadev možna tudi pokončnejša drža, ki spoštuje vsaj minimalne demokratične in pravne standarde ter argumente. Ker se v Sloveniji pogosto oziramo proti severni sosedi za zgled in dobre prakse, Levica upa, da tudi ta primer ne bo ostal spregledan, še posebej med najvišjimi zunanjepolitičnimi predstavniki naše države.
