Bravo, Čile!
V nedeljo je v Čilu zmagal levičarski predsedniški kandidat, 35-letni milenijec in nekdanji študentski aktivist Gabriel Borić. Njegova zmaga predstavlja še enega v nizu dosežkov, do katerih so privedle splošne stavke, mladinski ulični boji in feministični upori, ki so izbruhnili v Čilu pred kakšnima dvema letoma.
Čile je diktator Augusto Pinochet v sedemdesetih letih prodal za plen domačim in tujim izkoriščevalcem ter kot poskusnega zajčka za neoliberalne ekonomiste čikaške šole. Rezultat so privatizirani vodni viri, elitistično šolstvo in zdravstvo ter neslavna titula najbolj neenakopravne družbe med vsemi razvitimi državami sveta.
Z Borićevo zmago in po tem, ko so Čilenci lani z ogromno referendumsko večino sprožili proces pisanja nove (postpinochetovske) ustave, lahko rečemo, da se končno zaključuje obdobje čilenske zgodovine, nad katerim meče svojo senco diktatura.
Da se bo to resnično zgodilo, bo treba odpraviti tudi socialne razlike in atomizacijo družbe, ki ju je pustil za seboj neoliberalni obrat, ki se je pričel pol stoletja nazaj.
To pa ne velja samo za Čile, zibelko neoliberalizma, ampak za ves svet!
