8. februar je bil uradno razglašen za kulturni praznik leta 1945, še preden je bila izbojevana dokončna zmaga nad nacifašizmom. Včeraj, 8. februarja, na kulturni praznik šestinsedemdeset let pozneje, je do zob oborožena policijska enota vkorakala v AKC Metelkova mesto. Dva dneva potem, ko so ‘domoljubni’ skrajni desničarji na istem kraju neovirano vzklikali: »Porušimo še Metelkovo.«
Predsednik vlade je ob kulturnem prazniku imel v svojem stilu pričakovano hujskaško poslanico, v kateri je od kulture pričakovali bolj državotvorno držo. Bili so eni drugi časi, pred skoraj sto leti, ko je politika instrumentalizirala kulturo in umetnost, kričala o njeni državotvornosti in nalogah v družbi, želela usmerjati njen umetniški izraz. Zlasti pa po njenem mnenju neprimerno in izrojeno kulturo in umetnost najprej obsojala, nato preganjala in uničevala.
Kultura nas uči misliti, ne kimati. In zato je pogosto trn v peti oblastem. Razmere na področju kulture že dolgo niso dobre, država praviloma kulturo in umetnost predvsem zanemarja. A ta vlada se z njo dejavno bojuje in jo ruši. Profesionalno in ljubiteljsko kulturo želi podrediti svojim partikularnim interesom, alternativno pa izbrisati.
Avtonomna kulturna cona Metelkova mesto je enako častitljivih let kot naša država. Vedno je bila stičišče bojev za boljši jutri, glasbe, upora, ljubezni, različnosti, teorije, umetnosti, učenja, razmišljanja. Preživela je že vsega živega, od pritiskov mestnih in državnih oblasti do kapitala, ki se je želel polastiti parcele v središču mesta. Preživela bo tudi Janšo.
Asta Vrečko,
občinska svetnica Levice v Ljubljani
