Na današnji dan mineva 150 let od začetka pariške komune, revolucionarne oblasti delavskih množic, ki je vzniknila med francosko-prusko vojno in trajal od 18. marca 1871 do 28. maja 1871 v francoski prestolnici. Gre za prvo revolucijo, ki je od spodaj navzgor in skozi konkretno prakso izvedla dva ključna koraka na poti v družbo, zasnovano po načelu neposredne ekonomske in politične demokracije. Prvič, uvedla je delavsko upravljanje v podjetjih. 16. aprila 1871 so delavci prevzeli v upravljanje vse tovarne, ki so jih zapustili lastniki, pa tudi tiste, v katerih so ustavili delo. Drugič, razbila je stari državni aparat ter s tem vpeljala neposredno in delegatsko demokracijo. Pri odpravljanju starega državnega aparata so se komunardi zavedali, da takšna nevarnost preti s strani birokratizma, t.j. težnje, da se visoki državni uslužbenci spremenijo iz “služabnikov družbe v njene gospodarje”. Zato so uvedli načeli volilnosti in odgovornosti vseh nosilcev javnih funkcij. Kdor je opravljal javna pooblastila, je bil izvoljen na podlagi splošne volilne pravice in dosledno odgovoren svojim volivcem, ki so ga lahko ob vsakem času odpoklicali. Vsi javni uslužbenci so dobivali enako plačo kot delavci. Predstavniško telo – komuna – je delovalo po delegatskih načelih: delegati so bili s svojimi volivci povezani s strogimi navodili, če so delovali v nasprotju z njimi, jih je bilo mogoče vsak čas odstaviti. Pomemben prispevek so dale ženske, ki so se samostojno organizirale, do neke mere tudi proti šovinističnim usedlinam v splošnem delavskem gibanju.
Komuna se je krvavo končala, saj sta francoska in pruska buržoazija, še nekaj tednov pred nastankom komune smrtni sovražnici, zelo hitro našli skupni jezik proti emancipaciji delavskega razreda in dokazali, da razred kapitalistov v času krize brez težav usklajeno brani svoje interese proti tistim, ki ga ogrožajo.
Ideje, ki jih je pariška komuna udejanjala tudi v praksi, pa živijo dalje.
